Osamosvojitev

Tatjana Breznik

20. 06. 2011 - Mavrični čar trenutka


Junij je zame tak krasen čas; začenja se poletje, toplota dneva me ovija in boža s svojo nežno sapico dolgo tja v večer in noč.  

Misli se mi ujamejo in odpeljejo daleč nazaj, iz meglice se izkristalizira naš prvi 25. junij, davnega leta 1991, dan, ko smo postali država in tako končno udejanili svojo voljo, izraženo pol leta nazaj.

Bil je prav tako topel poletni dan, zadnji večerni žarki so nas božali v toplem poletnem večeru in se počasi izgubljali za obzorjem, modrina neba je bledela in se prelivala v sivino večera. Tiha svečanost tega večera nas je obdajala in napajala s prav posebno energijo. Otroka sta stala med nama z možem, držali smo se za roke. Bili smo tik ob ograji pred skupščinsko stavbo.

Že zgodaj smo prišli na ta naš veliki dogodek, želeli smo biti zraven, čim bliže. Preveval me je prav poseben občutek: veselje, povezano z zanosom in ponosom. V sebi sem čutila moč in veselje, in ko sem se ozrla naokoli, na množico ljudi, ki se je zgrinjala  na Trg republike, se zazrla v posamezne obraze, se mi je zdelo, da čutijo enako.

V svojem “starem” avtomobilu se je mimo pripeljal Ivan Kramberger. Seveda, sem se nasmehnila, saj brez njega ne gre. Bil je kot nekakšna maskota tistega časa: simboliziral je naša prizadevanja po samostojnosti, nazadnje pa je imel veliko somišljenikov in poslušalcev, kadar se je pojavil pred “Prešercem”.

Stali smo tam, v vznemirjajoči tišini, navdušeni, polni pričakovanj, zadrževala sem dih. Naenkrat sem zaslišala rahel hrup, postajal je glasnejši, prihajal je od zgoraj. Ozrla sem se proti nebu in zagledala vojaška letala. Za hip me je spreletel strah: “Kaj počnejo tam gori, nam grozijo, nas bodo napadli, pobili, kar takole.” Stisnem otroka k sebi. Ne to ne more biti res: menda ne bodo kar pokončali množice ljudi, ki se je odločila izraziti svojo svobodno voljo.

Letala pa so počasi in grozeče krožila nad nami. Morda so pričakovala, da se bomo prestrašili in se razbežali. Toda to se ni zgodilo, potem so počasi odletela. Nebo nad nami se je medtem stemnilo in naša velika prireditev se je začela, prva, na kateri sem uživala. Bilo je tisto pravo, pristno, nekaj, kar je zraslo iz nas, naših želja, volje in sanj. Mislim, da smo bili vsi podobnih misli. Bili smo povezani z nevidno nitjo, tanko, a močno in trdno. Bilo je navdušujoče, in če sem bila že prej polna zanosa, se je energija v meni še krepila. Ne samo v meni, pač pa v vsakem izmed nas.


Prireditev se je končala, meni se je zdelo, da kar prehitro. Lahko bi tam stala ure in ure in vpijala lepoto trenutka. Nismo hoteli še domov, mesto je bilo živo kot podnevi, želeli smo ohraniti, podaljšati ta prav poseben večer.

Želela sem si, da bi se čas ustavil, bilo je tako lepo, svečano. Vsi lokali so bili odprti, polni ljudi in tudi mi smo se kljub pozni uri ustavili na sladoledu, ki se je čudovto prilegel v toplem poletnem večeru, nas pa je takrat še dodatno grel čar tistega večera.

V zraku si čutil prav poseben naboj, nov, drugačen: bilo je mirno, nobenih razgrajanj, le šum radostnih, a vendar umirjenih pogovorov. Morda smo se ob vsem veselju in navdušenju takrat vsi zavedali, da nas čaka do prave uresničitve naših sanj še dolga in trnova pot, polna negotovosti, kar smo občutili že naslednji dan v zgodnjih jutranjih urah.

 

Fotografija:Stane Sršen