Rihrad Jakopič: Večer na Savi, 1926"Barva je za pravega slikarja isto kot na primer za kiparja otipljiva forma predmeta, kot so za muzika glasovi."
Besede, ki jih je Jakopič nekoč zaupal Stanetu Mikužu, odsevajo pomen, ki ga je imela barva v njegovem ustvarjanju. Umetnostni zgodovinar France Stele ga je označil celo za pesnika barve, ki je prav s približanjem njenemu samostojnemu muzikalno uglašenemu izrazu ostal aktualen še dolgo po svoji smrti, na neki način vse do danes.
Bogat opus
O Jakopičevi izjemni plodovitosti priča med drugim bogat opus, ki ga je umetnik pustil za seboj. Do danes je med pretežno zasebne lastnike ter Narodno in Moderno galerijo razdeljenih približno 1.200 skic in slik ter kakih 650 risb.
Narava skozi cikel letnih časov
Njegova zgodnja dela sledijo značilnostim salonskega realizma, hkrati pa proti koncu 80. let že kažejo sledi raziskovanja svetlobnih učinkov in močnih kontrastov. Izrazitejša impresionistična težnja je opazna na študijah dreves, ki so nastale v zadnjih letih 19. stoletja, krajina pa ga je bolj intenzivno zaposlovala zlasti okoli leta 1900. V naslednjih štirih letih so tako nastale slike, kot so Topoli, Breze in Breze v jeseni. Naravo je Jakopič na svoja platna prenašal zlasti v Stranski vasi in v okolici Škofje Loke, pri tem pa opazoval razpoloženje, ki so ga naravi dajali različni letni časi. Pomemben vpliv na njegovo delo je imela razstava evropskega impresionizma in postimpresionizma, ki si jo je ogledal na Dunaju. Nekje do leta 1906 so tako nastale značilno impresionistične krajine Topoli, Pomlad v Loki in Stara Loka.
Zasanjana atmosfera interierjev
Po letu 1906 sledi serija slik interierjev, kar je bila tudi posledica slikarjevega zapiranja po epileptičnem napadu istega leta v Kölnu. Pred že pred omenjenim letom pa ga je zanimala tudi figuralika, pri slikanju katere si je pomagal s fotografijami.
V tem času, torej po letu 1906, je Jakopičev dotedanji način slikanja, ki ga je Izidor Cankar poimenoval naturalistični impresionizem, prešel v realistični impresionizem. Osvojil je sredstva v boju za barvo in svetlobo ter se posvetil razpršeni predmetnost interierja, raztopljeni v barvni luči. Motiv je izgubil svojo konkretnost in postal bolj abstrahiran, to pa je dalo delom neko melanholijo, zasanjano, pridušeno atmosfero.
Serije Križank, Save in Sipin
Kot je za impresionizem značilno, se je Jakopič poigraval z isto motiviko v različnih delih dneva oziroma letnih časih, in takšne so tudi njegove Križanke, ki jih je začel slikati leta 1907, Sipine in Save pa so začele nastajati šele po prvi svetovni vojni.
Impresionist sprejme ekspresionizem
Po sredini 20. let 20. stoletja so se v Jakopičevo slikarstvo prikradli ekspresionistični elementi. Zanimali so ga predvsem figuralni motivi, kot je na primer Slepec, ki ga je naslikal leta 1926, kjer se je jasno razvidna slikarjeva hoja vzporedno z vzponom ekspresionizma. »Po mojem je prava umetnost impresionizem in ekspresionizem skupaj. Impresionizem sam ne more biti umetnost, ker je sprejemanje vtisa, podajanje pa je ekspresionizem,« je Jakopič svoje videnje o tem pojasnil leta 1942.
Proti koncu še prividi cvetlic
Po letu 1935 stopi v ospredje njegovega opusa cvetlično tihožitje, ki se v rjavkasto sivem koloritu spreminja v dematerializirane barvne privide.
"Šel sem za tem, da vtise iz narave prebavim, in tisto, kar v sebi doživljam, slikam." Rihard Jakopič Francetu Steletu
M. K.
Vse slike so del stalne zbirke Narodne galerije:
Breze v jeseni 
Krizanke 
Rihard Jakopič: Pri svetilki, 1908
Rihard Jakopič: Zima, 1904 
Rihard Jakopič: Zeleni pajčolan, 1915 
Rihard Jakopič: Spomini, 1912
Rihrad Jakopič: Sončni breg, 1903 
Rihard Jakopič: Kamnitnik v snegu, 1903
Komentarji