Franc Berneker: Zdenka Vidic in Mira Ban, ok. 1907Sicer je slikarstvo tisto, ki je na razstavi slovenskih impresionistov in njihovega časa zavzelo osrednje mesto, tisti čas je rodil tudi kar nekaj kiparskih stvaritev.
O kiparstvu, ki je bilo v primerjavi s slikarstvom v izrazito podrejeni vlogi in ostaja na nek način v senci platen vse do danes, smo se pogovarjali z vodjo kustosov v Narodni galeriji Matejo Breščak. Umetnostna zgodovinarka, ki si prizadeva, da bi poleg slikarskih in arhitekturnih stvaritev tistega časa, namenili dovolj pozornosti tudi skulpturam, je avtorica enega od besedil v bogatem razstavnem katalogu, v katerem se ukvarja z slovensko zgodnjemoderno portretno in žanrsko plastiko med letoma 1890 in 1920.
Kiparska imena, ki so ustvarjala v takratnem času, so Alojzij Gangl, Alojzij Repič, Franc Berneker, Ivan Zajec, Ivan Napotnik, Alojzij Progar, Jožef Ajlec, Svetoslav Peruzzi, Josip Urbanija, Ivan Napotnik, Lojze Dolinar in Anton Šefic. Ti umetniki pa si kljub tehnično zahtevnejšemu delu od slikarstva prave veljave v tedanji likovni produkciji niso ustvarili.
Kakšna likovna usmeritev je značilna za kiparstvo časa, ki ga obravnava razstava? In kakšno mesto oz. pomen je imelo kiparstvo v tistem času (v primerjavi s slikarstvom)?
Kiparji, ki so ustvarjali v obdobju med 1890 in 1920 so se spoprijemali z različnimi slogovnimi usmeritvami, in sicer so ustvarjali tako v akademsko realističnem, neobaročnem, neoklasicističnem slogu, hkrati pa so že povzemali sočasne secesijske oziroma modernistične prijeme. Kiparstvo tistega časa je bilo v primerjavi s slikarstvom nedvomno v podrejeni vlogi. Kiparji niso organizirali nobene le kiparstvu posvečene razstave, niti se niso združevali v umetniška društva s skupnimi idejnimi cilji.
Lojze Dolinar: Skupina z enorogomKakšna motivika je prevladovala in v kakšnem materialu oz. tehniki so ustvarjali kiparji?
Ustvarjali so različne motive. V spomeniški plastiki je bila močno poudarjena vloga osebnosti iz slovenskega kulturnega življenja, sicer pa so se posvečali tako portretiranju sodobnikov, kakor tudi žanrski, socialni, mitološki, svetopisemski, zgodovinski in poetični motiviki.
Četverica slikarjev impresionistov se je šolala v Münchnu. Kje so se šolali kiparji? Gre tudi pri njih za obiskovanje neke skupne šole?
Za razliko od slikarjev, so se naši kiparji, po pridobitvi osnovnih obrtnih veščin v podobarskih delavnicah, šolali na dunajski akademiji, pri profesorjih Edmundu Hellmerju, Casparju von Zumbuschu, Karlu Kundmannu in Hansu Bitterlichu. V zgodnjih letih so se v podobarskih delavnicah seznanjali predvsem z religioznimi motivi, pozneje so vse bolj povzemali sekularno motiviko.
So kiparji razstavljali samostojno ali skupaj s slikarji?
Kiparji so razstavljali v senci slikarjev. Franc Berneker je kot edini slovenski kipar v klubu Sava, leta 1904 na Dunaju pri Miethkeju razstavljal skupaj z impresionistčnimi slikarji, in sicer je tam razstavil pet svojih del.
Ivan Zajec: Adam in Eva, 1896 Je bilo tudi v kiparstvu močno prisotno poudarjanje slovenskega nacionalnega duha, kot to opazimo pri vesnanih in nenazadnje tudi pri impresionistih?
Po mojem mnenju so kiparji ubirali bolj svojstveno poetiko in slovenskost prej izpostavljali preko kiparskih stvaritev vidnejših osebnosti slovenskega kulturnega življenja. Popotresna obnova Ljubljane je resda odprla pot naročilom za spomeniško in arhitekturno plastiko, sicer pa so si bili kiparji še vedno prisiljeni služiti kruh na tujem.
Mogoče še nekaj besed o delih, ki ste jih vključili na razstavo. Po kakšnem "ključu" ste jih izbrali?
Na razstavo smo v prvi vrsti vključili plastike, ki so v lasti Narodne galerije, a so bile doslej redko – ali pa kot nove pridobitve še sploh niso bile – razstavljene. Nekaj del smo si izposodili iz Umetnostne galerije Maribor, Moderne galerije in od zasebnih lastnikov. Prizadevali smo si predstaviti ključna dela izstopajočih kiparskih osebnosti tega časa.
Kakšno mesto ima takratno kiparstvo danes? Še vedno se zdi, da se daje prednost slikarjem, zlasti impresionistom.
K uveljavitvi in razumevanju slovenskega kiparstva v tedanji likovni produkciji so ključno prispevali prof. dr. Špelca Čopič, dr. Sonja Žitko, dr. Tomislav Vignjević in drugi. Vsekakor pa so ti kiparji, pionirji, le s posameznimi deli prestopili prag modernistično zajetega kiparskega občutenja. Najvidnejša in najvplivnejša kiparska osebnost novega pojmovanja, je zagotovo Auguste Rodin, ki je vplival tudi na naše kiparje. Naj izpostavim npr. izjemen Dolinarjev portret Riharda Jakopiča iz leta 1912, v katerem je kiparju uspelo slogovno zajeti ideologijo velikega slovenskega impresionističnega slikarja. Obraz je okarakteriziran s silno in premišljeno življenjsko vehemenco, umetnikovi roki sta predimenzionirani, celotno skulpturo pa preveva plastična in slikovita modelacija.
Maja Kač
Komentarji