Manet: Zajtrk na travi (1832-1883)
"Usojeno mi je, da me
klevetajo," je Manet povedal leta 1880. Tako šokantno, kot so se na
začetku 20. stoletja zdele neoavantgardne smeri, so na pretežno tradicionalno
usmerjen okus 19. stoletja sprva delovale Manetove slike. Zajtrk na travi so
tako leta 1863 v Salonu zavrnili, razstavljen pa je bil še istega leta na
Salonu zavrnjenih in tam sprožil pravcati škandal. Delo nadaljuje tradicijo, ki
jo je v 16. stoletju predstavil že Tizian na nekoč Giorgioneju pripisanem delu
Concert Champetre, na njem pa so sodobniki videli "neprimeren" prizor
gole ženske, ki sedi ob oblečenih moških figurah.
Nič bolj toplo ni bila sprejeta
njegova slika La musique aux Tuileries, ki je bila razstavljena leta 1863.
Akademsko usmerjeni kritiki še niso razumeli zanemarjanja konvencionalne
kompozicije in upodobitev povsem navadnega prizora, postavljenega celo na
prosto. Manetova dela vsebujejo realistično noto, a ne toliko zaradi tega, kako
je slikal, ampak kaj je slikal. V njegovem slikarstvu se risanje umika
slikanju, pri tem pa uporablja neposredne luči in sence v barvi, ne pa
poltonov.
<<<Nazaj
Komentarji