Zmajski mostSlovenske dežele, četudi vključene v evroposko velesilo Avstrijsko cesarstvo (z uvedbo dualizma leta 1867 preoblikovano v Avstro-Ogrsko monarhijo), so bile vedno na robu sveta, v katerem so se formirali idejni preskoki.
Nove ideje so k nam prihajale počasi; tudi tiste, povezane z umetnostjo in kulturo v najširšem pomenu besede. Tako smo na primer pri nas v 17. stoletju, ko je drugod barok že vstopil v svojo zrelo fazo in ko so dežele severno in zahodno od Slovenije že zdavnaj absolvirale renesanso, še vedno gradili cerkve z gotiziranimi elementi. Ta kulturni zaostanek se je sicer v naslednjih stoletjih zmanjševal, a bil je očiten tudi v času nastopa impresionizma.
V 19. stoletju, v stoletju razmaha tiska in oblikovanja časopisne javnosti, so k nam že kar redno zahajale napredne ideje, le uveljaviti se niso mogle čez noč. Potreben je bil veliki dogodek, 'od zunaj' sprožena cezura, ki je premaknila miselnost. Ko govorimo o arhitekturi, lahko za tak dogodek označimo veliki potres leta 1895, po katerem je začela nastajati Ljubljana kot moderno srednjeevropsko mesto. Gradnja nove Ljubljane je bila obenem tudi priložnost, narediti glavno mesto Kranjske slovensko. V kolikšni meri se je to dovršilo, bomo videli kasneje, na tem mestu pa se ob omembi tujega elementa v stavbarstvu za trenutek še pomudimo v 19. stoletju.
Priporočamo:
V Arhitekturnem muzeju Ljubljana pripravljajo vsako soboto voden ogled po secesijski Ljubljani. Več informacij na spletni strani muzeja.
V tem stoletju so slovenska mesta začela dobivati vedno bolj tujo podobo, predvsem pa je tudi v slovenske dežele vdrl historizem, posnemanje oblik starih 'klasičnih' dob, oziroma je bila arhitektura zaznamovana z retoriko „arheoloških slogov“ (Stane Bernik). Če je klasicizem na začetku tega stoletja še kazal nekoliko zadržanosti in je vzore iskal predvsem v arhitekturni govorici stare Grčije in Rima, je proti koncu stoletja prišlo do posnemanja vsega, kar so različna zgodovinska obdobja ustvarila kot svoje posebnosti. Še posebej v tako imenovani javni arhitekturi sta bili odsotnost pravih meril za lepo in slepo posnemanje tujih vzorov v nebo vpijoči. Namesto da bi dobili arhitekturo, ki bi kot izraz domačega genija vzgajala in spodbujala domače umetnike k oblikovanju samosvojega izraza, so (politično oblikovane) komisije, ki so odločale o arhitekturi javnih stavb, preferirale tuje arhitekte in dopuščale, da „so kar po vrsti gradili po tujih načrtih tudi najbolj simbolne slovenske stavbe“ (Peter Fister). Omenimo naj le Narodni dom (sedaj Narodna galerija), ki jo je češki arhitekt Škabrout zgradil po praškem vzorcu in Deželni dvorec (stavba Univerze v Ljubljani), katerega so zgradili po vzorih dvorcev iz 17. in 18. stoletja in pri tem uporabili gotsko in renesančno okrasje hkrati.
Maks Fabiani: palača Kleinmayer & BambergTudi v obdobju po potresu, ko je občinski svet hotel, „da [se] dvigne iz razvalin novo, lepše, dostojno središče slovenskega naroda,“ tuji vzori niso bili izgnani, kljub temu pa se je v tem času prvih poskusov načrtnega urejanja prostora počasi vendarle začela afirmirati tudi slovenska arhtektura. Pa vendar je bil prvi, ki so mu zaupali izdelavo generalnega načrta 'sanitarnega urejanja' (tako so tedaj govorili o urbanizmu) Ljubljane, vendarle tujec. Camillo Sitte, tedaj ravnatelj državne obrtne šole na Dunaju, je bil eden prvih, ki se je odvrnil od popolnoma pragmatičnega in sanitetnega urbanizma in je urejanje mesta razumel tudi kot dejavnost, ki naj mestu vdihne nekaj estetike. Sitte je tako predvideval, da bi novo Ljubljano zaznamoval pravokotni razpored ulic, nekatere večje ceste pa naj bi bile usmerjene tako, da bi za zaključke imele najlepše stare in nove stavbe. Sittejev načrt ni bil nikoli udejanjen, kot tudi ni bil udejanjen sicer v naslednjih desetletjih vpliven urbanistični načrt Maksa Fabianija, ki je tudi sam predvideval ameriško oblikovanje mestne mreže, katero bi obdajala krožna tramvajska proga.
Vendar ni bil urbanizem tisti, ki je ustvaril vidno ločnico med staro in novo Ljubljano. Napredek se je veliko bolj pokazal v arhitekturi, v kateri se v popotresnem obdobju začne uveljavljati slovenska poteza. Vendar zgolj počasi. V Ljubljani se je tedaj namreč oblikovala neke vrste dvotirnost: medtem ko so med starim mestnim jedrom in Gradiščem nastajale tako imenovane nemške hiše (Kresija, Filipov dvorec, Nemško gledališče, …) po načrtih avstrijskih arhitektov in po nemški modi, je nastajal med frančiškansko cerkvijo in železniško postajo slovenski del, ki ga danes bolj poznamo pod izrazom secesijska Ljubljana. Drži, da je tudi secesija v Ljubljano zašla z Dunaja – tudi pri nas modno oblaganje pročelij s keramičnimi ploščicami, uporaba štukastih girland in stopnjevanje ornamentike proti vrhu stavbe sta bila dunajski modni krik -, vendar pa so jo v Ljubljani uveljavljali slovenski arhitekti, med katerimi so bili tudi takšni, ki so zavestno skušali arhitekturi pridati slovenski narodni navdih. V tem oziru je največ dosegel Ivan Vurnik, tudi začetnik ljubljanske arhitekturne šole. Pravzaprav je tukaj nujna omemba še enega, sicer nekoliko manj znanega arhitekta. Janez Jager je bilo njegovo ime, njegova arhitektura pa je bila utemeljena v narodnopisnem izročilu oziroma v “nekakšnem nacionalnem opredeljevanju v arhitekturi” (Stane Bernik). Jager je v svojem delu – najbolj izrazit primer je bila notranjščina Narodne kavarne v Ljubljani (1898) predstavil združevanje občeslovanskih prvin z novodobnimi oblikovalskimi prijemi, kar je kasneje opredeljevalo tudi Vurnikovo delo in česar najbolj prepoznavni izkaz je stavba Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi ulici.
Maks Fabiani: Mladika/Arhitekturni vodnik/Aleksander LužnikTa arhitekturna dejavnost, ki je sledila estetiki dunajske secesije in ki je pomenila začetek uveljavljanja slovenskih arhitektov, je svoje središče dobila v Slovenskem trgu (danes Sodnijski trg). Tako sta 'odločila' svetovljanski župan Ivan Hribar in Maks Fabiani, slednji verjetno najbolj zaslužen za nastanek še danes prepoznavne secesijske osi. Nastanek te osi je bil zelo pomemben za vzdig samozavesti slovenskih arhitektov, saj je pomenil prvi oblikovno prepoznavni del Ljubljane, ki so ga definirali Slovenci. V tem oziru so morda največ pomenile Fabianijeve stavbe, palača Portois & Fix, Hribarjeva palača in Mladika, ki so bile vse po vrsti imenitne mestne palače.
Hribar je bil svetovljan novega časa in bil je tudi zagovornik novega načina urejanja mest, ki se je izrazilo v tako imenovanem coniranju, s strani oblasti določenem parceliranju mestnih predelov, glede na njihove funkcije, v primeru stanovanjskih predelov pa je šlo tudi za prostorsko razločevanje sosesk za premožnejše in delavske sloje prebivalstva. Posledica tega procesa je bil nastanek revnih in s ceneno gradnjo zaznamovanih predelov, kot je bila Zelena jama, na drugi strani pa nastanek Rožne doline, kjer so si “v miru in cvetju” (Peter Fister) premožni meščani zidali svoje vile. O coniranju, pojavu, ki je pomenil skoraj avtoritativno odločanje o parametrih posameznikovega življenjskega okolja, je arhitekt in raziskovalec slovenske stavbarske dediščine Peter Fister zapisal: “Začeli so siliti človeka, da svoje življenjsko okolje začne deliti in ni več smel imeti občutka, da živi v prostoru, ki bi si ga lahko sam dopolnjeval ter oblikoval merila za njegovo lepoto. Moral je verjeti, da je lepo le tisto, kar so za njega ustvarili drugi ...”
Prestižne zasebne stavbe so bile tudi tiste, k načrtovanju katerih so bili slovenski arhitekti razmeroma pozno pripuščeni. Je že tako, da so Ljubljančani svoje pomanjšane graščine raje naročali pri modnih dunajskih gradbenikih, ki so morali pogosto stavbe ozaljšati z enim ali več stolpičev ali pa jih celo zidati v popolnoma neslovenskem slogu “Fachwerk”, torej v slogu, ki bi ga najlažje opisali kot prišpičene hiše z bruni na pročelju.
Ivan Vurnik: Zadružna gospodarska banka LjubljanaPrva tri desetletja 20. stoletja so bila tudi obdobje, ko se je kot arhitekt s povsem samosvojo govorico, slonečo na klasičnem izročilu, uveljavljal Jože Plečnik. Vendar enemu najbolj briljantnih študentov dunajskega arhitekta Otta Wagnerja v tem času še ni bilo dano graditi v Sloveniji, zato na tem mestu njegovi arAhitekturi tudi ne bomo posvečali veliko besed. Omenimo naj le, da so bili konec dvajsetih vendarle uresničeni Plečnikovi prvi načrti za preoblikovanje Ljubjane v pravo svetovljansko prestolnico Slovencev. Plečnikova ureditev Šentjakobskega trga in postavitev stavbe Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (na današnjem naslovu Beethovnova 10) sta napovedovali intenzivnejšo preobražanje Ljubljane po samosvojih Plečnikovih zakonih ter po zakonih modernistične arhitekture, ki se je sicer v tem času v tujini že dodobra uveljavila, k nam pa so jo intenzivneje zanesli šele arhitekti, ki so se konec dvajsetih in začetek tridesetih šolali v pariškem studiju Le Corbusiera in katere najimenitnejši zgodnji primerek v Ljubljani je Nebotičnik Vladimirja Šubica (1930-1933), katerega so ob izgradnji poimenovali celo “v nebo vpijoča manifestacija”.
Arhitektura se je torej vendar spreminjala. Ne le zaradi novih estetskih nazorov, pač pa tudi zaradi tehnoloških inovacij, ki so z nekoliko zamude prihajale tudi k nam. Če so v razvitejših predelih Evrope že sredi 19. stoletja začeli v gradbeništvo uvajati železobetonske konstrukcije, so se te pri nas uveljavljale šele po nastopu 20. stoletja. Beton je postal 'novi kamen' tudi v oblikovnih prvinah arhitekture; tako se je tudi v simbolno najpomembnejših stavbah razpasla uporaba betona oziroma tako imenovanega umetnega kamna. Temu je še posebej botrovala 'štednja', nad čimer se je Plečnik vedno znova pritoževal in ne morem si kaj, da ne bi opozorila na sodobno situacijo, ko podobo glede na gabarite najbolj impresivnih stavb določajo ekonomski dejavniki, zaradi česar je pri nas še vedno možno, da se v javni arhitekturi uporabljajo nekakovostne ploščice iz Bauhausa ali Baumaxa, pročelja pa se odene v nekakovostno steklo.
Nove tehnike pa so se uveljavile tudi v dobri arhitekturi prvih slovenskih funkcionalistov, katerih “stroji za bivanje” (izraz švicarskega arhitekturnega preroka Le Corbusiera) in domiselna aplikacija 'škatlastih' oblik so botrovali temu, da se še danes lahko pohvalimo z marsikaterim arhitekturnim spomenikom iz obdobja pred drugo svetovno vojno. A to je bila že estetika, ki je ustrezala drugemu obdobju, kot je bilo tisto, ki je porodilo impresionizem, čeprav je pri nas soobstajala s poznimi impresionističnimi umetninami. To je bila estetika druge dobe, ki se je v slikarstvu izrazila predvsem v avantgardah, v pospešeni uporabi geometrizma in intenzivni usmeritvi k abstrakciji. Obenem pa je bila v likovni umetnosti avantgard in modernistični arhitekturi eksplicitno poudarjena internacionalnost, zaradi česar je bilo tudi njuno poslanstvo, njuna navezava na narodovo bit izrazito drugačna, kot je bila tista, katero so izražali impresionisti. Zato tudi arhitektura, katere vrhunci so bili objekti Vladimirja Šubica, Josipa Costaperarie, Iva Spinčiča, Hermana Husa, Toneta Kralja, Maksa Strenarja in drugih ne more biti del zgodbe o arhitekturi, ki je zaznamovala čas ustvarjanja slovenskih impresionistov.
Polona Balantič
Komentarji