Monet: Impresija, sončni vzhod"Obravnavanje tonov nekega motiva in ne motiva samega, to je tisto, kar loči impresioniste od drugih slikarjev," je leta 1877 zapisal George Rivière, eden osrednjih kritikov svoje dobe.
Besede je zapisal tri leta potem, ko se je 31 umetnikov, ki so sledili novim umetniškim načelom, javno predstavilo v prostorih Nadarovega fotografskega ateljeja na Boulevard de Capucines. Razstava, ki se je v zgodovino umetnosti zapisala kot ena najbolj znamenitih postavitev, je bila pravzaprav prva razstava skupine Société Anonyme des Artistes peintres, sculpteurs, graveurs.
Prav na tej razstavi so umetniki Claude Monet, Edgar Degas, Auguste Renoir, Camille Pissarro, Alfred Sisley, Paul Cézanne in drugi dobili ime impresionisti. Izraz, ki je bil sprva posmehljive narave, je kritika povzela iz Monetove slike Impresija: vzhajajoče sonce. Slikarji so si ga prisvojili in postal je ime gibanja, ki se je oblikovalo v 70. letih 19. stoletja, nato pa je z razvojem v postimpresionizem postavil temelje za smeri, ki so zaznamovale 20. stoletje.
Degas: Vaja, 1878-1879Umetnike, ki so se želeli izražati zunaj sten uradnega Salona, ni več zanimalo zvesto posnemanje podobe narave, ampak objektivno zajemanje le-te, ter s tem predstaviti njeno zaznano resnico. Spremenilo se je torej njihovo videnje narave in tudi sveta na splošno, saj so jo želeli ujeti v vsej njeni hipnosti in gibajoči se stvarnosti. Pri tem pa ni pomemben motiv, ki ga umetnik slika, ampak način kako ga bo prepričljivo zajel. Predmet torej potrebuje kot nekakšen nosilec igre svetlobe in sence. Umetniki lovijo trenutek okolja, ki je drugačno ob vsakršni spremembi svetlobe. Zato si pogosto izbirajo isti motiv, ki ga proučujejo ob različnih delih dneva in v različnih letnih časih.
Claude Monet je učinke svetlobe raziskoval na rouenski katedrali, takšen študij pa je prinesel celo serijo katedrale tega francoskega mesta v različnih atmosferah (podobne serije najdemo pri nas pri Jakopiču). Motiv je torej le izgovor, s pomočjo katerega so slikarji ujeli bežen vtis iz stvarnosti, ki nikoli ne miruje in se zato večno spreminja.
Manet: Zajtrk na travi, 1863Za najbolj učinkovito doseganje te hipnosti so morali slikarji zapustiti svoje ateljeje in se odpraviti na prosto, v naravo, kjer so najlažje preučevali svetlobo. Ta se je izkazala za nehomogeno, za vsoto, sestavljeno iz več barvnih enot. Na svoje palete so stiskali čiste barve, ki jih med seboj niso več mešali v različne odtenke, ampak so jih neposredno nanesli na platno s kratkimi, lisastimi, pastoznimi nanosi in tako dobili posebej migetav in trepetajoč učinek. Iz slik je izginilo počasno stopnjevanje ateljejskega slikarstva in podobe so zaživele v barvnih kontrastih intenzivne svetle palete. Ni bila več črta tista, ki je določevala meje med podobami, ampak je to nalogo sedaj prevzela barva. Čeprav po drugi strani želja po odslikavanju vidne zaznave in pojmovanja stopnjevanja barvnih nanosov, vodi pri Renoirju k ponovnem poudarku obrisa.
Impresionizem je bil tudi reakcija na toga pravila akademske umetnosti, ne le glede slikarske tehnike, ampak tudi izborom motivike. V akademskih krogih je bila še vedno močno zasidrana religiozna in zgodovinska vsebina, impresioniste pa je zanimal človek v svojem vsakdanjem življenju.
Monet: Lokvanji, 1914-1917Leta 1863 je Edouard Manet naslikal znameniti Zajtrk na travi in s sliko utemeljil impresionistično slikarstvo. Slika, ki je po zavrnitvi uradnega Salona javnost šokirala kot del razstave Salona odklonjenih (tu so razstavljali dela, ki jih je zavrnila žirija uradne razstave), je nastala istega leta kot njegova Olympia (ki je kritika prav tako ni sprejela). Čeprav Manet, ki je bil nadaljevalec Courbetovega realizma, ni bil revolucionar, saj sam tradicije ni želel zanikati, ampak jo le prenoviti, je za mlade sprememb željne slikarje to delo postalo simbol antiakademizma.
Kaj novega prinesejo Manetove slike?
Manet se je odpovedoval uporabi poltonov ter se raje poslužil neposredne luči in senci v barvi. Kot je vidno zlasti na Olympii, je dobila na tak način podoba bolj sploščen vtis, kar dodatno poudarja uporaba velikih barvnih ploskev, ki opredeljujejo like. Z bolj sproščenimi potezami pa se na primer na Zajtrku na travi izrisuje rastlinje.
Ko omenjamo povzdigovanje vsakdanjega življenja, se velja še enkrat ustaviti pri Degasu, ki je na svoja platna lovil podobe baletk na vajah in na odru, življenje likaric, peric, družbe v kavarnah in gostilnah.
Značilnosti impresionizma:
- Od 60. let 19. stoletja do 1. svetovne vojne.
- Zanimanje za objektivno upodabljanje narave in sveta na splošno s poudarkom na hipnosti in večni spremenljivosti stvarnosti.
- Slikarje zanima zlasti slikanje na prostem in s tem je povezana tudi velika naklonjenost krajini.
- Motiv je le nosilec svetlobnih učinkov in sprememb, ki ustvarjajo vedno novo atmosfero.
- Serije istih motivov v različnih delih dneva ali letnih časih.
- Zmagoslavje vsakdanjega življenja.
- Barve se ne mešajo, ampak čiste nanašajo na platno, ena zraven druge v lisaste poteze, kar ustvarja migetavo celoto.
Cezanne: Les Grandes Baigneuses, 1898-1905S Cézannom proti avantgardi
Paul Cézanne in Georges Seurat sta bila tista, ki sta ideje še vedno preveč urejenega impresionizma popeljala naprej in presegla zgolj formuliranje trenutnih vtisov ter izpopolnjena izhodišča popeljala naprej v postimpresionizem. Seurat je uporabljal tehniko, ki jo je zasnoval na znanstvenih teorijah o barvi. Na njegovi najbolj znani sliki Nedeljsko popoldne na otoku La Grande Jatte vidimo nanašanje pikic čiste barve z matematično natančnostjo eno ob drugo, ki nato v pravih odtenkih zaživijo v človeškem očesu. Pomembna je tudi smer, ki jo je ubral Cézanne. Svojo z impresionisti skupno ljubezen do narave in njenega neposrednega proučevanja ter upodabljanja je nadgradil ter raziskoval načela zaznavanja. S pretehtanimi potezami čopiča je tako gradil slike, na katerih daje razmišljujoče podajanje stvarnosti ter poudarjanje prostorskih in oblikovnih vrednot kompozicij izhodišče za razvoj novih smeri modernizma.
Maja Kač
Komentarji