Van Gogh: Zvezdnata nočDunajska Albertina predstavlja največjo razstavo del Vincenta van Gogha po 100-letnici njegove smrti leta 1990; obenem gre za najdragocenejšo razstavo v Avstriji doslej.
Zavarovanje 50 slik in 100 akvarelov ter risb, ki bodo v Albertini na ogled do 8. decembra, je namreč stalo kar 3 milijarde evrov. Vendar pa razstava ni izjemna le zaradi njene 'finančne razsežnosti', ampak je zelo pomembna tudi z umetniškega vidika. Razstava z naslovom Gezeichnete Bilder (Narisane slike) namreč poudarja vzporednice med van Goghom kot slikarjem in risarjem. Le malo ljudi ve, da je van Gogh sprva želel postati ilustrator in risar, čeprav je na koncu likovno umetnost konec 19. stoletja revolucioniral kot kolorist. Razstava, ki je nastala v sodelovanju z van Goghovim muzejem v Amsterdamu, tako poudarja, da so ravno risbe in akvareli kar najbolj vplivali na izoblikovanje prepoznavnega van Goghovega slikarskega sloga. Van Gogha slikarja in van Gogha risarja tako ne smemo obravnavati posebej.
Razločnejši od klasičnega impresionizma
Van Gogh kot risar se izkazuje v vsakem izmed svojih del, ki so bistveno zaznamovala postimpresionizem. Ko se je van Gogh po postanku v Parizu, kjer je s Henrijem de Toulouse-Lautrecom in Émilom Bernardom razpravljal o barvnih teorijah pointilistov, naselil v Arlesu, se je tam odpovedal 'nestabilnim in nesnovnim' oblikam klasičnega impresionizma. Odloči se za močnejše poudarjanje kontur in površin, razločnost naslikanega je večja kot pri impresionizmu. In v tej jasnosti se izkazuje tudi van Gogh risar.
Van Gogh ni bil nor
Da je izšel iz risbe, se pri van Goghu kaže tudi v tem, da so bile njegove poteze, čeprav proti koncu življenja na videz vedno bolj divje, v resnici povsem nadzorovane. Umetnikov brat Theo van Gogh je sicer s svojimi pismi, v katerih ga je skrbel Vincentov vedno bolj svobodni duktus, ki naj bi bil po njegovem izraz umetnikove razvrvane in ne več povsem nadzirane psihe, spodbujal teorijo, da je van Goghov pozni opus izraz njegove napredujoče norosti. V resnici ni bilo tako. 
Van Gogh
Van Gogh je tudi v zadnjem letu svojega življenja svoje notranje doživljanje upodabljal zelo nadzirano. O tem govorijo tudi njegova pisma slikarju Émilu Bernardu, v katerih je po poročanju časopisa Die Welt van Gogh pisal o ekspresivnem pomenu črt. Razstava v Albertini tako skuša razbiti mit o van Goghu kot slikarju, ki ga je vodila norost, direktor muzeja Albertina Klaus Albrecht Schröder pa je ob odprtju razstave dejal: "Van Gogha niso gnali napadi, ampak ga je gnala umetnost. To (divja, na videz neukročena linija, op. P. B.) je bila oblikovna težava, s katero se je ukvarjal."
Osvobajanje umetnosti diktata akademskosti
Razstava v Albertini skuša poudariti do zdaj zapostavljene vidike umetnosti Vincenta van Gogha, obenem pa seveda ne pozabi izpostaviti tistega, zaradi česar je van Gogh pojmovan kot eden ključnih umetniških revolucionarjev. Od impresionistov se van Gogh loči po tem, da narave ne upodablja več le v trenutku njenega opazovanja, ampak svojo sliko napolni tudi s svojim osebnim doživljanjem trenutka, v katerem stoji pred platnom. Van Gogh tako umetnost osvobodi golega posnemanja narave, obenem pa jo osvobaja tudi idealističnega diktata akademske umetnosti. Vse to se v van Goghovi umetnosti dovrši v teku njegovega prehoda od barvno bolj umirjenega, salonskega slikarstva k barvitim slikam, ustvarjenim na jugu Francije.
Razstava v dunajski Albertini je prva predstavitev Vincenta van Gogha v Avstriji po več kot 50 letih, omogočilo pa jo je več kot 60 zasebnikov in ustanov, ki so posodili svoja dela. Med muzeji, ki so posodili svoja platna in risbe, so van Goghov muzej iz Amsterdama, newyorški Metropolitanski muzej, Musée d'Orsay, Guggenheimov muzej v New Yorku, moskovski Puškinov muzej in Narodna galerija v Washingtonu.
Polona Balantič
Komentarji