Jože PlečnikJe res le tujina tista, skozi katero Slovenci vrednotimo svoja ustvarjanja? Takšno vprašanje se je predvsem na pobudo Tomaža Brejca porodilo na okrogli mizi, ki so jo pripravili v Narodni galeriji.
Niz okroglih miz, ki jih v Narodni galeriji pripravljajo v okviru razstave Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920, se je začel s pogovorom na temo o tem, kakšen pomen je imela tujina takrat, ko slovenskim slikarjem, arhitektom, glasbenikom, gledališčnikom in literatom domača dežela ni ponujala primernega izobraževanja in so zato tega poiskali v tujini.
Mesto, kjer so se oblikovali slovenski arhitekti
Pa lahko sploh govorimo o tujini v takšnem pomenu, kot jo razumemo danes? Številni možje, ki so pomagali ustvarjati slovensko kulturo na prelomu stoletja so se šolali predvsem na Dunaju. Kot je povedal "plečnikolog" in direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo Damjan Prelovšek, težko govorimo o tujini med Avstro-Ogrsko. Tujino je slovenskim intelektualcem predstavljala prej Praga, medtem ko se na primer Maks Fabiani na Dunaju ni čutil tujec. Za arhitekta ni bilo doma nobene možnosti, vse, kar so se naučili, so se naučili na Dunaju. Prav tam je dobil po Prelovškovih besedah Jože Plečnik izhodišča, ki jih je obdeloval vse življenje. "Plečnika brez Dunaja ne bi bilo, slovenske arhitekture pa tudi ne."
Kot je še poudaril Prelovšek, je bil Dunaj pravzaprav zibelka slovenske umetnosti. Ko so se slovenski umetniki vrnili z Dunaja domov, so imeli tam željo po uveljavitvi in učenju tudi s pomočjo kritike, kar pa se je izkazalo za težavo. Kako torej obdržati takšno visoko kakovost, kot so jo dosegli v tujini, če doma ni pravih sogovorcev? Kakovost so tako vzdrževali predvsem s samospraševanjem.
Marija VeraGledališče - motor državnih gibanj
Čeprav na drugačen način, je pomembno vlogo tujina odigrala tudi v oblikovanju slovenskega gledališča. O tej tematiki je na okrogli mizi spregovorila Barbara Sušec Michieli, ki na AGRFT-ju predava zgodovino gledališča, med drugim poudarila, da se je v 19. stoletju gledališče v Evropi, ki je bilo prej vir potovanj, precej zaprlo. Postalo je motor v okviru nacionalnih gibanj, narodni jezik je postal neko priviligirano sredstvo. To je tudi čas prizadevanj za oblikovanje slovenskega narodnega gledališča. Prelomnico predstavlja leto 1892, ko se je v Ljubljani v stavbi današnje opere odprlo deželno gledališče. To pa je tudi čas, ko so slovenski igralci in igralke, omenimo morda le Marijo Vero, iskali svojo priložnost drugje in so se odpravljali v tujino. Temu sledimo do 1. svetovne vojne, po koncu katere so se igralci vrnili domov in s seboj prinesejo kapital, brez katerega obnova deželnega gledališča ne bi bila mogoča.
Slovenska ljudska glasba v nemški besedi
Dunaj je bil pomembna točka tudi na poti skladateljev. Prav v tem mestu, ki je bil ne nazadnje tudi evropsko oziroma kar svetovno glasbeno središče, so vsrkavali svoje znanje, slog in izbor glasbenih sredstev. Aleš Nagode z oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti je spregovoril predvsem o ustvarjalni oziroma kulturni tujini, pri tem je poudaril, da so tudi Slovenci sodili k tej osrednji glasbeni regiji takratne Evrope. Glasbeni vpliv ni potekal le iz avstrijskih oziroma nemških dežel v naše, ampak je zlasti pri ljudski glasbi mogoče slediti tudi obratni smeri. Nemci so tako na primer izdajali slovenske ljudske pesmi v nemškem jeziku. V prvem desetletju 20. stoletja pa so se skladatelji spopadali predvsem z vprašanjem, kako doseči cilj nacionalne glasbe.
Ažbetova šolaUmetnik nima doma
Profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Tone Smolej je tujino tistega časa ponazoril kar z romanom Tujci, ki ga je Ivan Cankar napisal leta 1901. V tem spoznamo umetnika, ki si želi na tuje, mecen pa mu pravi, da mu le domovina lahko nudi vir za ustvarjanje. Na koncu knjige avtor sporoča, da pravi umetnik nima doma. O dvojici dom - tujina je pisal tudi Oton Župančič.
Tujina doma in na tujem
Likovni umetniki so se tega, da so tujci, zavedli šele takrat, ko so prišli domov. Kot je poudaril umetnostni zgodovinar in likovni kritik, profesor na ALOU, Tomaž Brejc pa jim kot tujina ni delovala le domovina, ampak so se hkrati nesprejeto in tuje počutili v pravi tujini. Tam jim ni uspelo sodelovati v centralnem kanonu in so bili potisnjeni na umetniško, socialno in geografsko periferijo.
Na eni strani se torej umetniki trudijo, da bi udomačili "tujino" doma, po drugi strani pa želijo uspeti v tujini, a neuspešno. "Slovenska kultura se je začela kot tujina, ki so jo vpeljali v Slovenijo, kjer so jo na koncu sprejeli." S problematiziranjem tujine je Brejc presegel ločnice, ki časovno zamejujejo razstavo. Izpostavil je vprašanje, zakaj moramo Slovenci svoja prizadevanja, ne le kulturna, tudi znanstvena in druga, še danes opredeljevati vedno skozi parameter tujine. "Slovenci rabimo tujino, da lahko skoznjo determiniramo svoje dosežke," je med drugim še povedal Brejc.
Maja Kač
Komentarji