Ivan Grohar: MacesenEna izmed najbolj znanih Groharjevih slik se nam danes kaže povsem drugačna, kot je bila, ko je slikar prvič odložil čopič nad dokončanim delom.
Sprva, ko je bila še v letu nastanka razstavljena v Beogradu in nato še v Berlinu in Lonodnu, je bila namreč slika večjih razsežnosti, slikar pa jo je predstavljal pod naslovom Iz gorenjske krajine. Po ugotovitvah Tomaža Brejca je z Macesnom skušal Grohar ponoviti uspeh, ki ga je dosegel s Pomladjo leta 1903 na razstavi društva Sava v Miethkejevi galeriji na Dunaju. Prvotno je šlo torej za podoben format kot pri slavni Pomladi, obrezal pa jo je sam umetnik verjetno leta 1906. V novem izrezu je bila tako pod novim naslovom Macesen razstavljena še istega leta v Sofiji.
Če je bilo kadriranje pri prvotni različici slike precej tradicionalno, pa je novi format, s katerim je prirezal drevo, dal sliki modernejši videz. S tem je namreč Macesen s slikarjevim avtogramom in letnico nastanka na deblu stopil v sredino in tako je postalo zdaj personificirano drevo osrednji motiv slike. V svojem delu Macesen: Roman o Ivanu Groharju je leta 1978 pisatelj Janez Kajzer v tej personifikaciji drevesa prepoznal celo slikarjevo identifikacijo z drevesom.
Z novim formatom se je slika uvrstila med Groharjeva najpomembnejša dela in tako na na razstavi Slovenski impresionisti in njihov čas visi v Glavni dvorani, ki je namenjena 'ikonam impresionizma'.
Gre za nadaljevanje tiste osebne divizionistične tehnike, ki jo je Grohar razvil že pri Pomladi. Kot vidimo pri Macesnu, se slikar osredotoča na slikovno površino. Če je na prejšnjem izrezu drevo delovalo kot prostorsko odrivalo, deluje, kot je zapisal Andrej Smrekar v razstavnem katalogu leta 1997, sedaj prav nasprotno, saj se širi v vse štiri robove slike in jo tako materializira.
Komentarji