Matej Sternen: Rdeči parazolOd vseh slikarjev četverice, ki veljajo za glavne slovenske impresioniste, je bil Matej Sternen tisti, ki ga je najbolj privlačila človeška figura. V tej je iskal življenje in gibanje.
Danes je ohranjenih kakšnih 300 oljnih slik, pripisanih Sternenu. Razporejene so po zasebnih zbirkah, kar nekaj pa jih hrani tudi Narodna galerija. V njenih depojih najdemo še več kot 100 risb, sicer pa se je Sternen ukvarjal tudi z grafiko in s stenskim slikarstvom (med njegovimi freskami je najbolj znana poslikava obokov Frančiškanske cerkve v Ljubljani, ki jo je poslikal v obdobju 1939–1940).
Sternenova dela kažejo izrazit občutek za risbo, ki mu je slikar sledil skozi celoten opus, prav tako ga je privlačilo bogastvo kolorističnih fenomenov čisto nanesenih barv. Tako trdno zasnovano risbo kot smisel za barvne kontraste je imel priložnost izpopolniti v Ažbetovi šoli, nato pa to razvijal tudi v nadaljnjem ustvarjanju. V sliki je združeval impresionistično pojmovanje, ki sledi barvni optični realizaciji motiva, in plastični izraz forme, torej risbo in modelizacijo.
Med evropskimi umetniškimi tokovi so mu bili bližje nemški kot francoski slikarji. Barve na njegovih delih na trenutke namigujejo tudi sorodnost s sočasnimi sodobnimi tokovi, zlasti ekspresionizmom, a vendar Sternen motiv obravnava kot realist. Poleg tega novih smeri ni priznaval.
Pri Sternenu najdemo impresionistično govorico predvsem v prvem desetletju 19. stoletja, v času, ko je najtesneje sodeloval s preostalimi impresionisti, z njimi slikal v okolici Škofje Loke in se predstavljal na skupnih razstavah kluba Sava. Ukvarjal se je s problematiko svetlobe in njenih učinkov, ploskovitega obravnavanja slikovne površine in samega nanašanja barv. Obdobje, v katerem ga je bolj zaposloval značilni impresionistični motiv krajine, v kateri je skušal zajeti tisto značilno 'štimungo', je pretrgala prva svetovna vojna. Že pred tem se je odmaknil od preostale trojice in začel razvijati samosvoj slog, s katerim se je čutil bližje münchenskemu okolju kot ljubljanskemu. Zanimala ga je človeška figura – torej portret, ženska figura v prostoru in zlasti ženski akt.
Obleke kot pahljače svetlobe in barve
Pri svojih portretirancih Sternen ne stremi za zvestim podajanjem anatomije telesa, ampak k zajemanju njihove živosti. Posebno ljubezen je gojil tudi do bogatih oblek, ki so na raznovrstnih tkaninah ponujale posebno poigravanje svetlobe in prelivajočih se barv.
Za zgled si je izbral umetnost vzhodnopruskega slikarja Lovisa Corintha (1858–1925). Sternenove slike so plod precej dolgotrajnega postopka, saj je svoje modele najprej fotografiral, narisal celo vrsto študij, nato pa se lotil samega slikanja.
M. K.
Matej Sternen: Na divanu, 1909 
Matej Sternen: Pomladno sonce
Matej Sternen: Ulica v Münchnu 
Matej Sternen: Portret Tončke Gaber 1909
Komentarji