Ivan Grohar/Vir: NGSlikar, čigar življenjsko pot je v 44. letu starosti prekinila prezgodnja smrt, je poskrbel za podobe, zaradi katerih so začeli v njem prepoznavati mit slovenstva, njegove krajine pa sprejemati kot podobe domovine.
Ivan Grohar se je leta 1867 rodil na Sorici v bajtarski družini iz Tirolskega in odraščal v okolju, kjer je živela domača obrt, slikanje na panjske končnice in steklo. Slikanje je pritegnila njegovo pozornost že v otroških letih, a se mu zaradi revščine ni mogel posvetiti in tako je vsakdanji kruh služil s kmečkimi in z gospodarskimi deli. Njegovo nadarjenost je opazil soriški župnik Anton Jamnik in ga leta 1888 peljal na ogled razstave v Škofjo Loko, nato pa mu priskrbel vajeništvo pri cerkvenem slikarju Matiji Bradašku v Kranju.
Kot vajenec je svoje znanje izpopolnjeval tudi v Zagrebu v ateljeju Spiridiona Milanesija vse do vpoklica v vojsko. Po vojaščini, od koder je dezertiral in bil pozneje obsojen na krajšo zaporno kazen in podaljšanje vojaškega roka za eno leto, je med letoma 1892 in 1895 s podporo kranjskega deželnega odbora obiskoval Deželno risarsko šolo v Gradcu. Leta 1894 je sicer opravil sprejemni izpit na dunajski akademiji, a so ga zaradi pomanjkljive izobrazbe zavrnili. Oktobra leta 1895 se je odpravil v München, kjer je v muzejih kopiral starejše mojstre in obiskoval razne razstave. Poleti prihodnje leto se je naselil v Škofji Loki, kjer si je uredil svoj atelje. Leta 1897 je spoznal Riharda Jakopiča.
V tistem času se je uveljavil kot slikar religioznih podob in pridobil več dragocenih naročil, med drugim generalnega vikarja J. Flisa za sliki za novo cerkev v Brezjah.
Groharjevi preobrazbi sledimo od njegovega prihodnja v München, kjer ga je Jakopič leta 1899 seznanil z Antonom Ažbetom. Tam se je poznal tudi z Matijo Jamo in Matejem Sternenom. Po vrnitvi v Ljubljano novembra istega leta se je 1900 vrnil v München, nato pa živel v Ljubljani, v Škofji Loki in Sorici do leta 1902, ko je svojo motiviko poiskal v Devinu.
Tri mesece v zaporu in izguba prijateljev 
Ivan Grohar: Sejalec, 1907
Bil je odbornik in tajnik Slovenskega umetniškega društva in tako med organizatorji 2. slovenske umetniške razstave. Hudo pa ga je prizadela odklonitev njegovega dela, ker je bilo to preveč impresionistično. Z neumrljivim upanjem, da bo prodal slike in se mu bo odprlo lepše življenje, si je v skrajni revščini, v kateri je živel, začel iz blagajne društva nezakonito izposojati denar, ki ga je nameraval vrniti po prodaji slik. Člani društvenega odbora so ga obsodili poneverbe in sredi novembra 1902 je bil obsojen na tri mesečno zaporno kazen. Oporo je našel le pri Jakopiču, drugi stari prijatelji pa so se mu odrekli. Po odsluženi kazni je slikal na Brdu pri Lukovici, poleti 1903 pa je ob pomoči F. Bernekerja na Dunaju najel atelje. Povezal se je tudi s slovenskimi intelektualci, kot so F. Vidic, Ivan Prijatelj, J. Demšar, Izidor Cankar in arhitekta Jože Plečnik ter Maks Fabiani.
Uspeh Pomladi
Prav Grohar je bil tisti, ki je na Jakopičevo prigovarjanje lastniku razstavnega salona H. O. Miethkeju predlagal odprtje razstave slovenskih umetnikov, in to se je leta februarja 1904 tudi zgodilo. Predstavili so se umetniki kluba Sava, v katerem so bili poleg četverice, ki jo danes imenujemo slovenski impresionisti, združeni še Fran Vesel, Fran Berneker in drugi. Na postavitvi, ki je pomenila velik uspeh slovenskega slikarstva, je največ priznanj požela prav Groharjeva Pomlad. A kljub vse večjemu priznanju je bil umirjen, redkobeseden in vase zaprt slikar še vedno finančno nepreskrbljen.
Ivan Grohar: PomladSlovo prvega izmed četverice
Leta 1904 se je preselil spet v Sorico in nato še v Škofjo Loko, kjer je slikal med letoma 1906 in 1907 in tam s krajšimi prekinitvami tudi prebival do smrti. Leta 1991 mu je po posredovanju Janeza Evangelista Kreka in Jakopiča Deželni odbor odobril 2.000 kron podpore za umetniško potovanje v Italijo, kamor si je želel že od mladosti. Ob prihodu v Ljubljano, kjer si je želel nakupiti vse potrebno za pot, je moral zaradi jetike, ki jo je skrival, v bolnišnico, kjer je 19. aprila umrl. Šesta slovenska umetniška razstava, ki so jo istega leta odprli v Jakopičevem paviljonu, je bila posvečena njegovemu spominu.
Razstave
Vizijam in sanjarjenju predani Grohar je kljub težkim razmeram intenzivno razstavljal. Istega leta, kot so se člani Save prvič predstavili na Dunaju, je sodeloval na skupinski razstavi v Beogradu, leto pozneje ponovno na Dunaju, tokrat v secesiji, in tudi v Berlinu. Leta 1906 je bilo njegovo delo na ogled v Londonu in Sofiji, leta 1907 pa še na prvi razstavi slovenskih umetnikov v Trstu. Leto pozneje je organiziral razstave v Varšavi in Krakovem, nato pa 1909 sodeloval na razstavi 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem v Jakopičevem paviljonu. Leto po njegovi smrti je Jakopič v dunajski Secesiji predstavil tri njegova dela. V Narodni galeriji so mu spominsko razstavo posvetili 1926, pomembna pa je še njegova Groharju posvečena retrospektivna razstava, ki so jo leta 1958 postavili v Moderni galeriji, kjer je danes (razen v času razstave v NG) v stalno zbirko uvrščen njegov Črednik iz leta 1910.
M. K.
Komentarji