Za slovenske lokalne volitve 2002 je zakonodajalec uvedel spremenjen način izbire občinskih svetnikov v občinah, kjer glasujejo po proporcionalnem sistemu. S spremembo zakona o lokalnih volitvah se tudi v Sloveniji uvaja preferenčni način razvrščanja kandidatov na volitvah.

V nadaljevanju je predstavljen namen preferenčnega glasovanja ter osnovni sistemi in sama zgodovina. Na koncu je predstavljen tudi slovenski sistem preferenčnega glasovanja.

Smisel preferenčnega glasovanja je v tem, da se volilcu omogoči, da pove, kako bi glasoval, če njegov kandidat ne bi bil izvoljen oziroma če bi bil izvoljen s prevelikim številom glasov. Bistvo sistema je razvrščanje kandidatov, glede na našo preferenco.V strokovni literaturi se omenjajo trije sistemi, ki imajo lastnosti preferenčnega glasovanja.

Sistem nadomestnega glasu (supplementary vote) in alternativno glasovanje (alternative vote) se uporabljata v enomandatnih volilnih okrajih oziroma enotah, medtem ko se sistem enega prenosljivega glasu (single transferable vote) uporablja v večmandatnih okrajih oz. enotah. Prva dva sistema sodita tudi med večinske, medtem ko je zadnji predstavnik proporcionalnih sistemov.

Sistem preferenčnega glasovanja se je razvil iz dvokrožnega večinskega sistema nekje v drugi polovici 18. stoletja. Za začetnika štejemo francoskega matematika Charlesa de Borda, ki je leta 1770 predlagal rangiranje kot možnost pri volitvah za takratno Akademijo znanosti v Parizu. Nasprotnik tega predloga je bil Marquis de Condorcet, ki je takrat veljal za vodilno osebo na področju volilne teorije, in je predlagal, da bi namesto Bordovega sistema raje naredili izčrpno primerjavo po parih med vsemi kandidati. Tako je razprava o preferenčnem sistemu za nekaj časa zamrla.

Sredi 19. stoletja sta nekako istočasno, Thomas Hare v Angliji in Carl Andræ na Danskem, predlagala preferenčni sistem. Hare, ki je imel tudi podporo svojega mentorja Johna Stuarta Milla, je v manifestu "The elections of representatives, parlamentary and municipal" predlagal novo obliko proporcionalnega sistema. Njegov sistem ni poznal prenosa glasu. Andræ pa je to predlagal za volitve v takratni danski parlament (Folketing).

Sistem dodatnega glasu (supplementary vote):

Ta tip lahko imamo za prehodni sistem med dvokrožnim sistemom in alternativnim glasovanjem. V samem procesu volitev volivec kandidate razvršča po svojem izboru. Če  nihče od kandidatov ne dobi absolutne večine, se v »navidezni«[1] drugi krog uvrstita prvo in drugo uvrščena kandidata, v tem krogu pa je postopek porazdelitve glasov takšen, da se porazdelijo glasovnice drugih kandidatov med kandidata glede na njuno mesto na teh glasovnicah. Ta sistem se večinoma uporablja pri volitvah v poddržavnih strukturah. Primer so bile tudi volitve za londonskega župana pri volitvah v maju 2000. Edini primer volitev na državnem nivoju so bile predsedniške volitve v Šrilanki (REILLY, B., 2001).

Alternativno glasovanje (Alternative vote - AV)

Ta sistem je podoben sistemu dodatnega glasu, kjer se kandidate rangira. Uporablja se za volitve, kjer volijo v volilni enoti po enega predstavnika. Če v prvem krogu nihče od kandidatov ne dobi absolutne večine, se glasovi zadnjega porazdelijo med druge, glede na mesto, ki ga dosegajo. Seveda se upoštevajo tisti kandidati, ki so bili na mestu za kandidatom na glasovnici, katerega glasovi so se porazdelili med druge. To se ponavlja, vse dokler nekdo od kandidatov ne dobi absolutne večine glasov. Ta sistem se uporablja za parlamentarne volitve v Avstraliji in na Fidžiju ter za predsedniške volitve na Irskem. Ta sistem je bil v uporabi tudi za parlamentarne volitve na Papui Novi Gvineji med leti 1964 in 1975 (REILLY, B., 2001).

Sistem enega prenosljivega glasu (Single transferable vote – STV)

Uporablja se za volitve, kjer je v volilne enote podeljenih več mandatov. Lahko se uporablja pri volitvah posameznikov ali kandidatnih listah. Bistvo tega sistema je, da se ostanki glasov porazdelijo med preostale kandidate. Način glasovanja je takšen, da volilci rangirajo kandidate, ni pa nujno, da to storijo za vse kandidate. Najprej se izvoli tiste kandidate, ki dosežejo volilni količnik, kar pa je presežka glasov, se jih porazdeli med preostale kandidate glede na rang, ki so ga dosegli na teh glasovnicah. To poteka toliko časa, dokler ni podeljeno potrebno število mandatov. Volilni količnik se izračuna tako, da se število glasov deli s številom mandatov + 1, nato se temu rezultatu še prišteje 1 (VK[2] = (št. glasov / število mandatov + 1) + 1). Po svetu se ta sistem uporablja na Irskem, Severnem Irskem, Malti ter v volitvah v avstralski senat (REILLY, B., 2001).

SLOVENSKI SISTEM GLASOVANJA

Pri glasovanju na lokalnih volitvah v Sloveniji se v občinah, ki imajo manj kot 12 svetnikov, glasuje po večinskem sistemu, v drugih pa po proporcionalnem sistemu po listah kandidatov v posamezni volilni enoti. Pri glasovanju v proporcionalnem sistemu lahko volivec na glasovnici pri listi kandidatov označi kandidata, ki mu daje prednost pred drugimi kandidati s te liste. Preferenčni glas lahko da samo enemu kandidatu z liste.

Kandidati so izvoljeni po vrstnem redu na listi, razen če je najmanj četrtina volivcev, ki so glasovali za posamezno listo kandidatov, oddala preferenčne glasove za posamezne kandidate z liste. V tem primeru so z liste izvoljeni kandidati, ki so dobili največje število preferenčnih glasov po zaporedju največjega števila preferenčnih glasov, v kolikor število preferenčnih glasov posameznega kandidata presega 10 odstotkov števila vseh glasov, oddanih za listo. Če po tem pravilu ni izvoljenih toliko kandidatov, kolikor mandatov pripada posamezni listi, se preostali mandati dodelijo kandidatom po vrstnem redu kandidatov na listi.

Če sta zadnja dva kandidata z liste kandidatov, ki prideta v poštev za izvolitev, dobila enako število preferenčnih glasov, odloči o izvolitvi med njima žreb.[3]

Mandati se delijo po d'Hondtovem sistemu in sicer tako, da se število mandatov, ki jih dobi posamezna lista v volilni enoti, ugotovi s količnikom, ki se izračuna tako, da se skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti, deli s številom članov občinskega sveta, ki se volijo v volilni enoti. S tem količnikom se deli število glasov za listo. Listi pripada toliko mandatov, kolikokrat je količnik vsebovan v številu glasov za listo.