VOLILNA GEOGRAFIJA
- GEOGRAFIJA VOLITEV - GEOGRAFIJA REPREZENTATIVNOSTI - GEOGRAFSKI UČINEK NA VOLITVE
Zgodovina volilne geografije
Za začetnika, ki se je ukvarjal z volilno geografijo, štejejo Andréja Siegfreida, ki je leta 1913 objavil študijo volitev v zahodni Franciji in njihovo povezavo z geografskimi in socioekonomskimi faktorji (TAYLOR P.J. and FLINT C., 1998). Siegfreid je v naslednjem delu analiziral volitve v departmaju Ardéche na zahodnem bregu Rena, med letoma 1871 do 1940. V svojih študijah je razvil tehniko primerjanja kart z volilnimi rezultati s kartami, na katerih so prikazani geografski ter drugi faktorji.
Poleg njega je V. O. Key, Jr. leta 1949 v ZDA objavil študijo volitev na jugu ZDA. Konec šestdesetih se je začel vzpon volilne geografije predvsem v zahodnih državah (ZDA, Velika Britanija), kjer so se politični geografi McPhail (1971), Busteed (1975), Taylor ter Johnston (1979) začeli bolj ukvarjati s to tematiko ob pomoči kvantitativnih metod.
Večina literature prihaja iz Severne Amerike, zahodne Evrope, Avstralije, Nove Zelandije, Indije in Izraela. Poleg državnih volitev je bilo napisanih tudi nekaj knjig o volitvah v nadnacionalne ustanove, kot so Združeni narodi in EU.
Cilji proučevanja volilne geografije
Volilna geografija je veja politične geografije, ki je del družbene geografije. Predmet raziskovanja je volilna statistika in geografski vplivi na organizacijo, rezultate in posledice volitev. V okviru volilne geografije obstajajo po Taylorju trije cilji proučevanja:
q geografija volitev;
q geografija reprezentativnosti;
q geografski učinki na volitve.
Hrvaški geograf Mladen Klemenčić omenja pet osnovnih področij interesov:
q prostorska organizacija volitev s posebnim poudarkom na definiranju volilnih okrajev;
q prostorske variacije modela volilnega obnašanja kakor tudi medsebojne odvisnosti med volilnimi odločitvami in demografskimi značilnostmi volilnega telesa;
q vpliv okoljskih in prostorskih dejavnikov na volilno obnašanje in odločitve;
q prostorski modeli razdelitve zastopanosti (reprezentativnosti), ki nastajajo s transparentnostjo števila glasov v zastopniška mesta v parlamentu ali podobnem predstavniškem telesu;
q prostorske razlike politične moči in vpliva na osnovi predstavniške prostorske razmestitve.
Aleš Veršič
1. TAYLOR, P.J., FLINT, C., 1998. Political geography : world economy, nation state and locality (4th ed.), Harlow, Prentice Hall, 412 str.
2. CLARK, A.N.,. 1998. The Penguin dictionary of geography (2nd ed.). Harmondsworth, Penguin Books, 456 str.
3. KLEMENČIĆ, M., 1991. Izbori u Hrvatskoj 1990 - elektoralnogeografska analiza odabranih primjera. Geografski glasnik, 53, str. 95-108 |