Če večinski sistemi pomenijo vpliv volivca na parlament, tako da izvolijo svojega predstavnika, je ravno nasprotno pri proporcionalnih sistemih. V slednjih volivci volijo kandidate določene stranke, ki predstavlja določeno politično izbiro oziroma prepričanje. Vpliv na izbiro kandidata je mogoč le tako, da volivci obkrožijo tistega kandidata, ki bi ga radi imeli v parlamentu, vendar ni nujno, da bo tja tudi prišel. Kateri kandidati bodo v parlamentu, je odvisno od odločitve stranke. Volilne enote so v teh sistemih večje, v njih pa se voli več predstavnikov. S tem je zagotovljena večja sorazmernost, saj naj bi parlament predstavljal celotno družbo. Slabost, če jo sploh lahko tako imenujemo, je težje vladanje, saj je vlada prisiljena sklepati kompromise. Po tem sistemu je tudi strankarska slika parlamenta bolj pestra, saj je v njem več strank. Bistvenega pomena je, da stranka doseže določeno število glasov[1] za pridobitev poslanskega mandata. Od števila glasov je odvisno, koliko sedežev bo določena stranka dobila, sistem pa opredeljuje, kako se bodo ti glasovi pretvorili v poslanski mandat. V večini primerov se ti sistemi uporabljajo v celinskem delu Evrope, južni Afriki in Latinski Ameriki.

Glasovanje o kandidatnih listah

Če se za volitve uporablja glasovanje o kandidatnih listah (Party list PR-systems), stranka predstavi svojo listo, na kateri so kandidati izbrani glede na predvidevanja v stranki. Kandidati predstavljajo stranko in na podlagi tega volivec odda svoj glas za strankarsko listo. V parlament so izvoljeni kandidati, ki so uvrščeni na mesta, ki vodijo v parlament.[2] Glede na delež prejetih glasov naj bi stranka dobila enak delež v parlamentu. Vendar enakega ni mogoče dobiti ravno zaradi presežka glasov, ki nastanejo, ko dobi stranka več glasov, kot jih je potrebno za izvolitev poslanca. Zato obstajajo različni načini pretvorbe glasov na volitvah za potrebni delež v parlamentu. Vsem  je skupno to, da izhajajo iz zapletenih matematičnih formul. Volitve na tak način potekajo večinoma v celinskem delu Evrope, južni Afriki in Latinski Ameriki. Najpogosteje se uporabljajo naslednji sistemi delitve mandatov:

q       Sistem volilnega količnika (VK)[3] – Harejev sistem; pri tem sistemu je VK tisto število glasov, ki je potrebno za izvolitev poslanca v volilni enoti (VE). Dobimo ga tako, da delimo število vseh glasov s številom vseh poslancev, ki se volijo v VE.

Če je število mandatov šest, oddanih pa je bilo 12.000 glasovnic, je za izvolitev poslanca potrebnih 2.000 glasov. V našem izmišljenem primeru, ko imamo pet strank, ki so dobile naslednje število glasov (glej tabelo št. 1), se mandati razdelijo po takem sistemu: stranka A dobi 2 mandata, stranka B enega. Druge stranke niso dobile potrebnega števila glasov, ker pa morajo biti mandati razdeljeni, se upošteva dodatno pravilo v tem primeru največjega ostanka. S tem novim pravilom dobijo mandate še stranke C, D in E, in sicer vsaka po enega. Iz tega je razvidno, da je najbolj oškodovana stranka B. Ravno zaradi tega so zmanjšali VK, tako da se ne deli s številom mandatov, ampak se to število poveča za 1 (Hagenbach - Bischoffov oziroma Droopov količnik), v nekaterih primerih pa za 2 ali 3.[4] (GRAD, F., 1992).

Tabela št. 1: Razdelitev glasov po Harejevem sistemu

Vir: GRAD, F., 1992: Novi volilni sistem z volilno zakonodajo. Ljubljana, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, 188 str.

q       Pravilo največjega povprečja – d'Hondtov sistem

Ta sistem se uporablja v večini primerov v celinskem delu Evrope (GRAD, F., 1992). Pri delitvi glasov se najbolj upoštevajo tisti, ki jih je dobila stranka, ker se vsi delijo s številkami od ena do števila vseh mandatov v VE. Če imamo štiri stranke, ki so dobile naslednje število glasov (glej tabelo št. 2), se število mandatov deli po naslednjem sistemu. Vsi glasovi se delijo s številkami od 1 do 4, števila se nato razvrstijo po velikosti in prva štiri določijo, koliko mandatov dobi kakšna stranka. V našem izmišljenem primeru se podelijo štirje mandati in stranke si jih razdelijo tako, da stranka A dobi 2 mandata, stranki B in C po enega. Ta sistem favorizira večje stranke.

Tabela št. 2: Razdelitev glasov po d'Hondtovem sistemu

Vir: GRAD, F., 1992: Novi volilni sistem z volilno zakonodajo. Ljubljana, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, 188 str.

q       Sainte - Laguejev sistem

Izhodišča tega sistema so enaka kot pri d'Hondtovem, vendar s to razliko, da je količnik deljenja 1, 2, 3, 5, 7 ...  Ta sistem naj bi zmanjševal prednost večjih strank. Gledano širše, se ta sistem uporablja predvsem v skandinavskih državah. 

q       Badenski sistem

Pri tem sistemu gre za delitev mandatov na dveh ravneh, na ravni države kot enotne volilne enote in na ravni različnih VE. Liste kandidatov se vlagajo posebej za VE, obstaja pa še posebna državna lista. Sistem je bil uveljavljen z Badensko ustavo leta 1919. Pozneje je bil uveljavljen tudi v avstrijski volilni zakonodaji. 

Sistem enega prenosljivega glasu

Sistem enega prenosljivega glasu (Single transferable vote - STV) se uporablja za volitve, kjer je v volilne enote podeljenih več mandatov. Lahko se uporablja pri volitvah posameznikov ali kandidatnih listah. Bistvo tega sistema je, da se ostanki glasov porazdelijo med preostale kandidate. Način glasovanja je takšen, da volivci razvrščajo kandidate, ni pa nujno, da to storijo za vse. Najprej se izvolijo tisti kandidati, ki dosežejo VK, kar pa je presežka glasov, se jih porazdeli med druge kandidate glede na mesto, ki so ga dosegli na teh glasovnicah. To poteka toliko časa, dokler ni podeljeno potrebno število mandatov. VK se izračuna tako, da se število glasov deli s številom mandatov + 1, nato se temu rezultatu prišteje 1 (VK = (št. glasov/število mandatov + 1) + 1) (REILLY, B., 2001). Po svetu se ta sistem uporablja na Irskem, Severnem Irskem, Malti in na volitvah v avstralski senat (REILLY, B., 2001).

Sistem mešanega članstva

Sistem mešanega članstva (Mixed member proportional - MMP) kombinira pozitivne značilnosti večinskega kot tudi proporcionalnega sistema. Po tem sistemu se država razdeli na enomandatne (manjše) in večmandatne (večje, na primer v Nemčiji so to zvezne dežele) volilne enote. Volivec ima dva glasova, in sicer enega za enomandatno in drugega za večmandatno VE. Na ta način voli tako posameznika kot tudi stranko. Ta sistem se uporablja v Mehiki, Nemčiji in na Novi Zelandiji.

Aleš Veršič