Za večinske volilne sisteme (Plurality – majority systems) je značilno, da imajo volivci neposreden vpliv na sestavo parlamenta, da zagotavljajo trdno vlado, vendar izključujejo tiste predstavnike, ki so izgubili. V parlamentu sedijo samo tisti poslanci, ki so zmagali v svoji volilni enoti. Izjema so le volitve po sistemu glasovanja za skupino (block vote). V teh volilnih okoljih je število strank v parlamentu manjše in tako ta ne odseva pluralnosti družbe, saj je v večini primerov tak parlament bipolaren. Stranke so zato prisiljene sklepati predvolilna zavezništva, saj le tako lahko upajo na uspeh pri volitvah. Ravno zaradi te bipolarnosti menim, da tak sistem ni primeren za države, ki prehajajo iz enostrankarske ureditve, kot je to primer bivših komunističnih držav, saj je za nadaljnji razvoj treba doseči čim širše soglasje celotne družbe. V nasprotnem primeru bi se lahko pojavil revanšizem in bi bili ujeti v začaranem krogu. Če povzamemo značilnosti tega sistema, vidimo, da ima nekatere prednosti, vendar je odvisno, za kakšno stopnjo razvoja družbe gre, da bi bil tak sistem primeren. Kot bo razvidno v nadaljevanju, pri predstavitvi posameznih sistemov, se večinski sistemi pojavljajo v nekdanjih kolonialnih velesilah (npr. Velika Britanija, Francija ter v njunih nekdanjih kolonijah), posameznih delih nekdanje Sovjetske zveze in na Bližnjem vzhodu. Poleg volitev v parlament so ti sistemi v uporabi tudi za predsedniške volitve.

Sistem absolutne večine

Pri sistemu absolutne večine (Absolute majority systems) poznamo dva tipa, ki sta uveljavljena po svetu.

q       Dvokrožni sistem (The two – round oziroma run – off):

Če v prvem krogu nihče od kandidatov ne dobi absolutne večine, se v drugi krog uvrstita v večini primerov prvo- in drugouvrščeni kandidat. Izjema so volitve v Franciji, ko  je za uvrstitev v drugi krog potreben 12,50-odstotni delež glasov vseh volivcev (REILLY, B., 2001). Tu zadošča že relativna večina vseh volilcev oziroma glas več kot preostali kandidati. Drugi krog se praviloma zgodi po enem tednu oziroma po 14 dneh. Če pa je kateri od kandidatov dobil že v prvem krogu absolutno večino, potem drugi ni potreben. Ta sistem se uporablja v volilnih enotah, kjer volijo enega predstavnika. Po svetu se ta sistem večinoma uporablja na predsedniških in državnozborskih volitvah v Franciji, nekdanjih francoskih kolonijah in v posameznih delih nekdanje Sovjetske zveze (REILLY, B., 2001).

q       Sistem dodatnega glasu (Supplementary vote - SV):

Ta tip imamo lahko kot prehodni sistem med dvokrožnim sistemom in alternativnim glasovanjem. V samem procesu volitev volivec kandidate razvršča po svojem izboru. Če  nihče od kandidatov ne dobi absolutne večine, se v »navidezni«[1] drugi krog uvrstita prvo- in drugouvrščeni kandidat, v tem krogu pa je postopek porazdelitve glasov takšen, da se porazdelijo glasovnice preostalih kandidatov med kandidata glede na njuno mesto na teh glasovnicah. Ta sistem se večinoma uporablja pri volitvah v poddržavnih strukturah. Primer so bile tudi volitve za londonskega župana maja 2000. Edini primer volitev na državni ravni so bile predsedniške volitve v Šrilanki (REILLY, B., 2001).

Sistem relativne večine

Pri sistemu relativne večine (Relative majority systems) poznamo dva tipa, ki sta uveljavljena po svetu. Razlikujeta se po številu izvoljenih kandidatov.

Za izvolitev enega predstavnika volilne enote se uporablja sistem:

q       Prvi pred vsemi – First past the post.

Po tem sistemu je zmagovalec tisti kandidat, ki je dobil največ glasov v volilni enoti, ni pa nujno, da je dobil absolutno večino. Ker se voli samo enega predstavnika, je zmagovalec tisti, ki prejme največ glasov med kandidati. Ta sistem se uporablja na predsedniških in parlamentarnih volitvah v Veliki Britaniji, ZDA, Indiji, Kanadi in v večini držav, ki so bile nekoč del britanskega imperija (REILLY, B., 2001).

Naslednji tip tega sistema, ki je aplikacija zgornjega, se imenuje block vote in se uporablja v volilnih enotah, kjer volijo več kot enega poslanca.

q       Glasovi za skupino (Block vote).

 Pri tem sistemu je bistveno, na katero mesto pri volitvah se kandidati uvrstijo, saj so razvrščeni glede na odstotek glasov, ki so jih prejeli pri volitvah. Izvoljeni so tisti, ki so se uvrstili na mesta višje od števila mandatov v volilni enoti. Če je v tej volilni enoti treba izvoliti osem kandidatov, so izvoljeni vsi tisti, ki so na lestvici prejetih glasov uvrščeni do vključno osmega mesta. Ta sistem se uporablja v nekaterih delih Azije in na Bližnjem vzhodu (REILLY, B., 2001). Obstaja pa še variacija za listo kandidatov (party block), ko to velja za najvišje uvrščeno listo, vendar to lahko v praksi pomeni, da ena stranka dobi vse sedeže v tej enoti. Ta variacija se uporablja v Singapurju (REILLY, B., 2001).

Alternativno glasovanje

Sistem alternativnega glasovanja (Alternative vote) je podoben sistemu dodatnega glasu, kjer se kandidate razvršča. Uporablja se za volitve, kjer volijo v volilni enoti po enega predstavnika. Če v prvem krogu nihče od kandidatov ne dobi absolutne večine, se glasovi zadnjega porazdelijo med preostale glede na mesto, ki ga dosegajo. Upoštevajo se tisti kandidati, ki so bili za kandidatom na glasovnici, čigar glasovi so se porazdelili med druge. To se ponavlja, vse dokler nekdo od kandidatov ne dobi absolutne večine glasov. Ta sistem se uporablja na parlamentarnih volitvah v Avstraliji in na Fidžiju ter na predsedniških volitvah na Irskem (REILLY, B., 2001). V uporabi je bil tudi na parlamentarnih volitvah na Papui Novi Gvineji med letoma 1964 in 1975 (REILLY, B., 2001).

Aleš Veršič