Človek vsakodnevno sprejema odločitve, ki tako ali drugače vplivajo na njegovo življenje. Večina teh odločitev je trenutnih, le nekatere so posledica dolgoročnega odločanja. Ena takšnih je lahko tudi dejanje, ko volimo naše predstavnike v parlament. Štirinajst dni pred volitvami smo pod močnim vplivom volilne kampanje, ki posredno vpliva na našo odločitev. Seveda obstaja tudi delež posameznikov, ki se niso odločili do zadnjega in je njihov glas lahko posledica trenutne odločitve.

Za katerega kandidata se bomo odločili, je odvisno od našega osebnega interesa in katero politično opcijo kandidat oziroma stranka predstavlja.

Kaj privede posameznika do takšne odločitve, je odvisno od tega, v katerem okolju se giblje. Že od otroštva se učimo od staršev, učiteljev in ostalih otrok. Večinoma na otroke vplivajo starši skozi vzgojo in s svojim obnašanjem. Sam proces učenja poteka celo življenje, vendar večina držav po svetu meni, da naj imajo otroci volilno pravico, ko dopolnijo 18 let, saj naj bi v tej starosti že odrasli. Seveda pa nekateri odrastejo že prej, nekateri pa tudi kasneje. Ravno zaradi vplivanja na posameznika so v preteklosti omejevali volilno pravico ženskam, saj naj bi bile preveč pod vplivom cerkve ali njihovih življenjskih partnerjev (BALKOVEC, B., 1997).

Politično vedenje in kultura sta tesno povezana s socialnim vedenjem. Pri otrocih je politična opredelitev zelo podobna tisti, ki jo imajo starši, saj so otroci pod njihovim vplivom. S časom, ko odrastejo, se njihovo polje informacij širi in s tem se spremeni tudi vpliv na njih. Njihovo območje delovanja se širi, spoznavajo nove ljudi, ki imajo drugačne poglede kot starši. Če prevzamejo drugačne vrednote, kot jih imajo starši, lahko pride do konflikta z njimi. Največ se na posameznika vpliva v službi, šoli oziroma fakulteti, bližnji okolici, v krogu prijateljev in znancev in seveda s pomočjo množičnih medijev.

Ko se posameznik začne samostojno odločati, se želi uvrstiti v krog somišljenikov. S tem se posredno opredeli za vrednote, ki jih ta skupina predstavlja.

Posameznik se razvija hkrati s skupino, obnašati se mora tako, da ostali v skupini to odobravajo, sicer lahko pride do izolacije in zavrnitve. Zato je težko uveljaviti poglede manjšine, še posebej, če večina tega ne odobrava.

Stiki posameznika so omejeni le na njegovo okolico delovanja. Taylor[1] opredeljuje šest možnih socialnih oblik, ki imajo prostorski značaj:

• Dom, znotraj katerega deluje družina.

• Soseska, znotraj katere družinski člani, ki niso zaposleni (otroci, gospodinje in upokojenci) razvijejo socialne stike.

• Šola, ki pomeni glavno socializacijsko okolje za otroke ter v nekaterih primerih tudi za starše, če so vključeni v to institucijo (člani šolskih svetov).

• Delovno mesto, znotraj katerega se razvijejo poznanstva.

• Družabni prostori (gostilne, športni objekti, kulturne ustanove ...), kjer se posamezniki srečujejo na neformalni ravni.

• Formalna združenja in organizacije (različna društva, sindikati ...), kjer se srečujejo posamezniki. Ta združenja so de facto, če ne tudi de iure prostorsko organizirana.

Znotraj proučevanja geografskega učinka na volitve imamo štiri različne poglede na volitve:

q      Vpliv sosedstva - povezava med volilnimi rezultati in mestom bivanja kandidata. Prebivalci ulice, soseske se dostikrat ne zavedajo drugih političnih možnosti predvsem zaradi strahu pred socialnimi nesporazumi, ki bi jih lahko prinesla diskusija o različnih pogledih. Seveda pa obstajajo razlike med njimi. Vpliv sosedstva oziroma okolice bi lahko razdelili na dve osnovni okolji: urbano in ruralno. Za urbane prebivalce velja, da so manj navezani na svojo okolico. Značilni predstavniki te skupnosti so družine z avtomobilom (bolj pogosto z dvema), pari brez otrok, samski, tisti, ki se vozijo na delovno mesto v bolj oddaljene kraje ... Za ruralno prebivalstvo je značilna večja navezanost na zemljo in okolico. Predstavniki so starejši, revnejši sloj, mlajše družine, še posebej, če so matere gospodinje. Vsak od njih je potencialni prejemnik informacij in posredovalec informacij, ki jih je prejel od medijev. Ko te informacije obdela in ustrezno ovrednoti, jih večino zavrže, tiste, ki pa se mu zdijo pomembne, posreduje okolici. Bolj ko so informacije jasne, večja je verjetnost, da bo tudi odziv  nanje.

Pri političnem komuniciranju v soseski so pomembni štirje faktorji:

·         do katere stranke so posamezniki opredeljeni;

·         stopnja, do katere se nasprotniki ne strinjajo;

·         sprejemljivost prejemnikov informacij;

·         dovzetnost neopredeljenih.

Proučevanje agregiranih vzorcev temelji večinoma na rezultatih popisa, ki jih lahko združimo z rezultati volitev, v nekaterih primerih pa tudi z razširjeno primerjalno študijo. Takšno proučevanje nam da razširjeno sliko vpliva sosedstva. Za geografe je proučevanje slednjega na izbor kandidata pomembno, saj nam rezultati lahko dajo sliko prostorskega razlikovanja različnih skupin.

q      Volilna zmaga.

Doseženo število glasov na volitvah je rezultat strankinega prepričevanja volivcev. Ali je to bilo uspešno ali ne, je odvisno od prejšnjega rezultata volitev. Način pretvorbe števila glasov v število sedežev pa je odvisen od volilnega sistema.

q      Volilni kandidati.

Na volitvah stranke ponavadi kandidirajo s človekom, ki ga lokalno okolje pozna. S tem potencialni volivci vzpostavijo tesnejši odnos s kandidatom, ker vedo, da pozna probleme okolice. Okolica tudi ve, katere vrednote kandidat predstavlja in se tako lažje poistoveti z njim. V študijah, ki so bile narejene po svetu, se poudarja bližina volišča glede na dom kandidata. Seveda je odvisno tudi od volilnega sistema in faze razvoja strankarskega življenja države. V eni izmed študij povezav med kandidatom in vplivom soseske ter prijatelji je Tatalovich (TAYLOR P.J. and JOHNSTON R.J.;1979) na podlagi volitev v Alabami postavil 7 hipotez.

·         Vpliv je najbolj očiten pri slabotnejših kandidatih, ki imajo samo lokalno bazo in se ne morejo uvrstiti v 2. krog volitev (če govorimo o večinskem dvokrožnem sistemu).

·         S pojemanjem dela politike naj bi se vpliv tega efekta zmanjšal.

·         Efekt vpliva soseske je verjetnejši, če kandidata živita v večji medsebojni oddaljenosti.

·         Efekt vpliva soseske je verjetnejši, če najmočnejši kandidati stranke živijo na različnih koncih države.

·         Efekt vpliva soseske je verjetnejši, če je večje število kandidatov.

·         Efekt vpliva soseske je verjetnejši za manj prestižna mesta (namestnik guvernerja).

·         Kandidati, ki nastopajo prvič, imajo po vsej verjetnosti močno bazo v prijateljih in soseski.

Pri volitvah je neodvisnim kandidatom težje, ker nimajo nekega zaledja stranke in v večini primerov ne uspejo na volitvah. Mogoče bi lahko vzroke za to iskali v tem, da volivci ne vedo, kakšno zaledje imajo ti kandidati. Ponavadi dobijo glasove le v svojem lokalnem okolju, ki pa ne zagotavlja dovolj velikega števila glasov. Dostikrat stranke na volitvah favorizirajo svoje vodilne politike, saj upajo, da bodo ljudje ravno zaradi njih volili kandidata in s tem stranko. To ni vedno najboljše, ker je lahko kandidat med delom volivcev nepriljubljen, kot tak pa bo potencialne volivce odvračal od izbora za to politično opcijo.

q      Vpliv volilne kampanje.

Nekajtedensko obdobje, ki je z zakonom določeno pred volitvami, imenujemo volilna kampanja. V tem času politične stranke volivce nagovarjajo, naj na volitvah volijo njihovega kandidata oziroma njihovo stranko. Pri tem imajo volilni štab, ki skrbi, da se ime stranke v čim večji meri pojavlja v medijih. Kampanja poteka na vseh nivojih, od lokalnega okolja do državnega. Pri kampanji se osredotočajo na tista okolja, kjer imajo manjšo podporo, z namenom, da prevzamejo volivce drugim strankam. S tem ima volilna kampanja prostorski vidik, ki ga je potrebno proučiti.

Seveda pa volilna kampanja nima istega pristopa, če gre za lokalne volitve ali državnozborske. Zgodi se lahko, da stranka na državnozborskih volitvah na državnem nivoju dobi velik delež, na lokalnih pa je njen delež, če seštejemo vse glasove, manjši. Zato je potrebno te posebnosti upoštevati v sami kampanji. Pri načrtovanju je pomembno tudi, kakšen volilni sistem je uzakonjen za izvedbo volitev. Nekateri sistemi zahtevajo predvolilne koalicije in temu primerna je tudi kampanja. V Sloveniji je z zakonom določena višina sredstev, ki jih lahko stranka porabi za izvedbo volilne kampanje in je vezana na določen znesek na volivca. Tako stranke nimajo neomejenih sredstev in so v tem vsaj nekoliko izenačene, če uspejo prepričati potencialne donatorje, da naj podprejo njihovo stranko.

S tem stranka neformalno pade pod vpliv teh donatorjev, ki pa ni nujno negativen. Ne smemo gledati samo na denarno podporo, saj tudi obljube volivcem potegnejo za seboj posledice.

Če pogledamo na volilno kampanjo širše,  lahko vidimo, da je njen vpliv mnogo večji, kot se nam zdi na prvi pogled.

Kot primer vpliva bi lahko navedli predsedniške volitve leta 2000 v ZDA. Po pisanju časnikov naj bi energetski lobi, ki je v veliki meri financiral volilno kampanjo Georgea W. Busha, imel glavno vlogo pri pisanju novega energetskega zakona v ZDA. Poleg tega se omenja tudi predvolilna obljuba Georgea W. Busha ameriškim delavcem v jeklarski industriji, ko naj bi obljubil pomoč pri zaščiti njihovih delovnih mest. Zaradi te obljube je republikanski kandidat premagal demokratskega na območju, kjer ponavadi dobivajo demokrati.

Posledica te obljube pa se je pokazala mnogo kasneje, ko so ZDA uvedle carine na določene izdelke iz jekla. S tem so bile prizadete države izvoznice jekla v ZDA, ki pa z volitvami v ZDA nimajo nič.

Če bi hipotetično gledano volilno kampanjo ukinili in s tem teoretično izenačili vse stranke, potem bi bila vloga donatorjev nepomembna. Ker ne bi bilo kampanje, ne bi bilo treba plačevati oglasov, predvolilnih spotov ... Stranka ne bi potrebovala denarnih sredstev in bi bila neodvisna od zunanjih vplivov, kandidati strank pa bi bili predstavljeni na soočenjih, ki bi bila v času pred volitvami.

Aleš Veršič

[1] Vir: TAYLOR P.J. and JOHNSTON R.J.;1979. Geography of Elections; Harmondsworth, Penguin Books Ltd, England, 528 str.

Vir in literatura:

1.      BALKOVEC, B., 1997: Parlamentarne volitve v Jugoslaviji v letih 1920 – 1938, s posebnim poudarkom na Sloveniji : doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 249 str.

2.     TAYLOR, P.J., JOHNSTON, R.J., 1979. Geography of elections. Harmondsworth, Penguin Books, 528 str.

3.      COX, G. W., 1997. Making votes count. Strategic coordination in the world's electoral systems. Cambridge, Cambridge Univerity Press, 340 str.