Temeljne odločitve v lokalni skupnosti praviloma sprejema predstavniško telo, ki je osrednji organ lokalne samouprave. Predstavniško telo je tisti organ lokalne samouprave, ki omogoča vpliv prebivalcev lokalne skupnosti na odločanje v njej. Da bi bili v predstavniškem telesu res zastopani interesi in volja prebivalcev, morajo imeti ti odločilen vpliv pri izbiri članov tega telesa. V sodobnih demokracijah se to uresničuje preko volitev, ki so tisto politično dejanje, ki v največji meri povečuje zanimanje za udejstvovanje občanov v lokalni skupnosti.

Volitve predstavniškega telesa in drugih organov lokalne skupnosti imajo za lokalno samoupravo podobno vlogo in pomen kot volitve na državni ravni za državo. V obeh primerih gre za demokratičen način odločanja o tem, katere osebe bodo predstavljale voljo ljudi v predstavniškem telesu. Lokalne volitve so v sodobni zgodovini celo starejše od državnih, saj so se organi lokalnih skupnosti oblikovali z volitvami že takrat, ko so se državni organi oblikovali po povsem drugačnih merilih (dedno, po položaju,…). Seveda pa so bile te volitve zelo enostavne, spontane in neformalne.

V večini sistemov je, tako kot pri nas, neposredno izvoljen svet lokalne skupnosti in župan, lokalni uslužbenci pa so voljeni le izjemoma (na primer v ZDA). Čeprav je volilni sistem na lokalni ravni običajno nekoliko poenostavljen v primerjavi z volitvami na državni ravni, veljajo tudi zanj temeljna načela sodobnih volilnih sistemov, kot so zlasti načelo splošne in enake volilne pravice, neposrednega glasovanja, svobodne volilne pravice in tajnega glasovanja. Vendar je treba pri tem upoštevati, da se lokalne volitve v marsičem razlikujejo od volitev na državni ravni. Predvsem se lokalne volitve odvijajo v manjši skupnosti, kjer so pomembna vprašanja lokalnega pomena, ki niso toliko odvisna od splošnih političnih stališč in pogledov. Zato je treba tudi pri oblikovanju volilnega sistema čimbolj upoštevati posebnost odnosov v lokalni skupnosti in ne preveč mehanično prenašati volilnega sistema iz državne ravni.

Volilna  pravica je osrednji element vsakega volilnega sistema. Splošna volilna pravica pomeni, da ima pravico glasovati vsak odrasel, umsko zdrav državljan in da niso predpisani nobeni volilni cenzusi (premoženjski, izobrazbeni,...) Tako kot pri državnih je bila tudi pri lokalnih volitvah pravica voliti sprva omejena na zelo ozek krog, zlasti po 2. svetovni vojni pa se je razširila na skoraj vse odraslo prebivalstvo. Vendar pa zaradi narave lokalnih volitev, splošna volilna pravica na lokalni ravni vezana samo na prebivalce lokalne skupnosti. Pri tem pa je lahko tudi širša od volilne pravice pri državnih volitvah. Nekatere države (na primer Švedska) dopuščajo tudi tujim državljanom, ki živijo v lokalni skupnosti, da sodelujejo na lokalnih volitvah. Drugod (na primer v Angliji) imajo volilno pravico tudi osebe, ki sicer ne živijo v lokalni skupnosti, imajo pa na njenem ozemlju nepremičnine.

Sicer so za pridobitev volilne pravice postavljeni isti pogoji kot pri državnih volitvah (torej polnoletnost in umsko zdravje), dodaten pogoj pa je pogosto daljše ali krajše bivanje v lokalni skupnosti. Zahteva po bivanju v lokalni skupnosti je različno opredeljena. V Angliji lahko volijo tisti, ki so v določenem trenutku pred volitvami prebivali na območju lokalne skupnosti. V nekaterih državah ZDA pa pridobi volilno pravico tisti, ki najmanj 12 mesecev prebiva v lokalni skupnosti. V vsakem primeru pa ima volilec v isti lokalni skupnosti lahko samo en glas, kar temelji na ustavnem načelu enakosti v pravicah in dolžnostih, ki ga vsebujejo vse demokratične ustave. V mnogih državah registrirajo volilce za vsake volitve posebej, v drugih pa volilno evidenco ustrezno spreminjajo in dopolnjujejo. Včasih je bila ta pravica povezana tudi s plačevanjem davkov, ker se je štelo, da ima pravico voliti samo tisti, ki materialno prispeva k lokalni samoupravi. Kasneje je bil ta pogoj večina ukinjen, zlasti zato, ker so lokalne skupnosti začele prevzemati vse več javnih funkcij, zlasti socialne narave, pri katerih naj soodločajo vsi občani.

Volitve so lahko neposredne ali posredne (volilci izvolijo določeno število posrednikov, ki potem izvolijo predstavnike), ali pa sta oba načina kombinirana. Po svetu prevladujejo neposredne lokalne volitve. Glede na to, da so lokalne skupnosti ponavadi manjše, bi bilo nesmiselno vnašati med volilce in njihove predstavnike še posebne posrednike. Poleg ta pomenijo lokalne volitve pomembno obliko povezanosti med volilci in predstavniki, kar je pri državah zaradi večjega števila težko doseči. Znana izjema so eldermeni (aldermen), člani svetov okrožnih in mestnih svetov v Angliji, ki se volijo posredno tako, da jih volijo drugi neposredno izvoljeni člani teh teles.

Najpomembnejše vprašanje vsakih volitev je način razdelitve mandatov, torej volilni sistem v ožjem pomenu besede. Možni sistemi delitve mandatov so enaki kot pri državnih, torej bodisi večinski, bodisi proporcionalni in vse njune različice. Vendar je treba pri lokalnih volitvah upoštevati, da gre za več med seboj različnih skupnosti, pri državnih pa za eno skupnost. Zato mora biti volilni sitem pri državnih volitvah za vse državljane in vso državo popolnoma enoten, medtem, ko je za lokalne volitve celo bolj smotrno, da so volitve v različnih skupnosti različne. Tako kot na državni, ima tudi na lokalni ravni vsak sistem svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Večinski sistem omogoča stabilnost in kontinuiteto delovanja, druga pomembna prednost je, da omogoča tesnejšo povezanost med volilci in izvoljenimi, kar je pomembno ravno za lokalno raven. Kandidirajo namreč posamezniki, ki jih v lokalni skupnosti volilci lahko poznajo kot osebe in ne samo kot pripadnike določene stranke. Vendar pa lahko v manjši skupnosti pride še bolj do izraza največja slabost večinskega volilnega sistema, namreč, da privede do delitve sedežev, ki ni dovolj v skladu z volilnimi rezultati.

Prednost proporcionalnega sistema je, da zagotavlja sorazmerno razdelitev sedežev glede na volilni izid in s tem ustrezno zastopanje političnih stališč v lokalni skupnosti. Vendar pa ta sistem praviloma povzroča nestabilnost v delovanju in ne omogoča tesnejše povezanosti med volilci in njihovimi predstavniki, kar slabi medčloveško povezanost v lokalni skupnosti. Poleg tega je preveč poudarjena vloga političnih strank, kar je neprimerno zlasti za manjše lokalne skupnosti, v katerih se odloča o vsakodnevnih, ne pa o splošnih političnih vprašanjih.

Tako večinski kot tudi proporcionalni sistem sta razširjena po svetu podobno na lokalni in državni ravni. V anglosaških deželah je uveljavljen na lokalni ravni sistem relativne večine, ki zagotavlja trdno vladavino. Vendar vpliv strank na volitve ni tako velik, kot na državni ravni, saj še vedno prevladuje prepričanje, da je treba lokalna vprašanja reševati predvsem na nestrankarski način. Čeprav so se stranke začele vse bolj uveljavljati tudi na lokalnih volitvah, kandidati še vedno (vsaj formalno) nastopajo na volitvah kot nestrankarski. V kontinentalni Evropi tako kot na državni, tudi na lokalni ravni prevladuje proporcionalni sistem, čeprav je bil še v začetku stoletja pogostejši večinsko. Vendar pa v nekaterih državah (na primer Italija, Francija) dopuščajo tudi večinski sistem, redkeje v večjih, pogosto pa v manjših lokalnih skupnostih, ki pa je ublažen z nekaterimi elementi proporcionalnega sistema. V Švici, ki je znana po zelo močni lokalni samoupravi, sicer prevladuje proporcionalni sistem, v nekaterih kantonih pa je dopuščeno, da se občine same odločajo, po katerem sistemu želijo voliti.

Iz povedanega sledi, da se lokalna samouprava od državne organizacije v nekaterih značilnostih bistveno razlikuje, zlasti ker gre za mnogo manjšo človeško skupnost, v kateri so navadno možni tesnejši človeški odnosi. V njej prebivalci uresničujejo predvsem konkretne interese, ki se tičejo njihovega vsakdanjega življenja. Odnosi med volilci in njihovimi predstavniki so mnogo tesnejši, pomembnejša kot na državni ravni je zlasti vloga posameznika, ne glede na politično pripadnost.

Literatura:

Grad, Franc: Nekatere značilnosti volitev predstavniškega telesa lokalne skupnosti; Vestnik za javno upravo, let 27 (1991), št. 3-4

Grad F., Kaučič I., Ribičič C., Kristan I.: Državna ureditev Slovenije; 3. Izdaja, Ljubljana 1999