Geografija najbolj stremi h geografiji reprezentativnosti, ki pa je po Taylorju proizvod geografije volitev (TAYLOR P.J. and JOHNSTON R.J.;1979, str. 335). Pri reprezentativnosti je bistvenega pomena določitev območja, na katerem bodo volivci izbrali svojega predstavnika. Določitev je zelo odvisna od volilnega sistema, saj ta opredeljuje, koliko mandatov je potrebno razdeliti v enoti, ki jo imenujemo volilni okraj. Ta je tudi glavni predmet proučevanja pri geografiji reprezentativnosti. V povezavi z volilnim sistemom pa omogoča tudi volilne zlorabe. 

Imamo dva tipa volilne zlorabe pri prenosu volilnih glasov v poslanske sedeže:

q      Razhajanje v odstotkih prejetih glasov na volitvah in deležu sedežev v parlamentu, do katerega pride zaradi volilnega sistema. Kot primer bi navedel volitve v družbenopolitični zbor, takrat še trodomnega parlamenta na Hrvaškem leta 1990. Volili so po večinskem dvokrožnem volilnem sistemu z izhodiščem v francoskem modelu. Po končanih volitvah je bila volilna zloraba naslednja: stranka HDZ[1] je na volitvah dobila 41,76 % vseh glasov,  zaradi volilnega sistema je dosegla 54 poslanskih sedežev (od 80), kar predstavlja 67,5 % vseh poslancev v parlamentu. Stranki je uspel pozitivni volilni odklon[2] za 25,7 %, vse ostale stranke so imele negativne. Druga največja stranka SDP[3] je imela 8,59 % negativnega odklona.

q      Razmejitev volilnih okrajev (VO), predvsem v enomandatnih VO in se označuje kot »problem okraja v enomandatnih volilnih sistemih«. Pri tem tipu poznamo dva načina zlorabe. To sta razmejitvena diskriminacija ali »močeradenje oziroma gerrymanderstvo« in številčna diskriminacija ali »Malapportionment«.

Volilni okraj

Volilni okraj predstavlja pri volitvah območje, iz katerega volivci izberejo kandidata, ki jih bo predstavljal v parlamentu. Velikost okraja je odvisna od samega volilnega sistema. Če imamo proporcionalni volilni sistem, potem je število okrajev manjše, a so zato večji oz. pokrivajo večje območje.

V čistem večinskem volilnem sistemu pa je število okrajev večje, a so zato po površini manjši. Pri oblikovanju okrajev je potrebno upoštevati nekatere dejavnike, ki vplivajo na njihovo obliko. Potrebno je upoštevati naravno geografske, demografske, socioekonomske in kulturnozgodovinske dejavnike. Pri oblikovanju volilnih okrajev se pojavljata dve obliki zlorab:

q      S številčno diskriminacijo volilne okraje oblikujemo tako, da zaradi razporeditve volilnega telesa obstajajo razlike v njegovi številčnosti.  Lep primer za to so bili volilni okraji v Britaniji v 19. stoletju, pred letom 1832. V novejšem času je bil podoben primer na Hrvaškem leta 1990. Pri volitvah v zbor občin je bila osnova za volilni okraj občina, kar je privedlo do nerazumnih neskladij, saj velikost občin ni bila enaka. Tako je občina Lastovo, ki je imela manj kot tisoč prebivalcev, imela enega zastopnika, kakor tudi občina Osijek, ki pa je imela 150-krat več prebivalcev. Podobne zlorabe so bile tudi v ZDA, kjer so bili poskusi, da se spremenijo volilni okraji, tudi zelo dramatični. Ta oblika zlorabe je v ZDA trajala vse do 60-tih.

Da bi lažje razumeli številčno diskriminacijo, si zamislimo hipotetično državo rurbanijo s strankarsko bipolarnostjo, pri čemer sta stranki koncentrirani v dveh različnih regijah.[4] V rurbaniji osvoji ruralna stranka (RP) 50 odstotkov vseh glasov, od tega prejme 80 odstotkov v svoji regiji. Obratna slika je pri urbani stranki (UP). Glede na skupno število glasov bi morali imeti enak delež sedežev, vendar ni tako. Kot lahko vidimo v diagramu hipotetične številčne diskriminacije, ima ruralna stranka v obeh primerih po tri sedeže. Do tega je prišlo zaradi slabe razdelitve volilnih okrajev in neparnega števila sedežev. Ker so v vzhodnem (ruralnem) delu države trije okraji s 100 volivci, prihaja do nesorazmerja, saj ima zahodni (urbani) del le dva volilna okraja s 150 volivci. Če si pobližje pogledamo volilno zlorabo pri tipu A, vidimo, da je ruralna stranka v vzhodnem delu zmagovala v razmerju 1 : 5, medtem ko je v zahodnem delu izgubljala v razmerju 1 : 4. Čeprav je bilo skupno število glasov 50 odstotkov, je imela stranka 10-odstotni pozitivni volilni odklon, saj dobila 60 odstotkov sedežev. Še do večjega odklona je prišlo pri tipu B. Kljub prizadevanjem urbane stranke, ki je skupno dosegla 60 odstotkov vseh glasov, je imela le 40 odstotkov sedežev in tako zabeležila 20-odstotni negativni volilni odklon.

Diagram hipotetične številčne diskriminacije:

Številčno diskriminacijo lahko ugotavljamo skozi različna merjenja. Najosnovnejše je merjenje razlik med velikostjo volilnih okrajev. V našem primeru je razlika v 50 volivcih. Alker in Russett (TAYLOR P.J. and JOHNSTON R.J.;1979, str. 338) sta opredelila tri načine merjenja.

       q      Merjenje ekstremov. Pri tem merjenju je najbolj uporabljeno razmerje med največjim in najmanjšim okrajem. Ta meritev nam pove, kolikokrat večjo vrednost ima glas manjšega volilnega okraja. V našem primeru je glas ruralnega dela vreden 1,5 glasu urbanega dela.

q      Merjenje povprečnega odklona. Pri tej meritvi primerjamo velikost vsakega okraja s povprečno velikostjo. Povprečje teh odklonov nam da srednjega, ki je primernejša mera številčne diskriminacije. V našem primeru je povprečna velikost okraja 120 volivcev, z odstopanjem dveh okrajev +30 in treh okrajev z odstopanjem -20. Srednje odstopanje je 24, ki ga dobimo tako, da delimo povprečno velikost okraja s skupnim številom okrajev (120/5 = 24).

q      Merjenje z uporabo kumulativne distribucije. Zelo pogost način primerjave območij je, da naredimo graf njihovih kumulativnih frekvenc. Na grafu izpišemo tako deleže predstavnikov kot tudi volivcev. Črta, ki povezuje te točke, se imenuje Lorenzova krivulja. Z njeno pomočjo si lahko na različne načine razložimo diskriminacijo.

Z minimalno večino merimo najmanjši možni delež prebivalstva, ki lahko izvoli večino predstavnikov. Na prebivalstveni osi lahko preberemo prekomeren delež zastopanosti, vendar pa ta merila služijo bolj političnim razlagam. Bolj vsestransko merjenje diskriminacije dobimo, če merimo območje med diagonalo in Lorenzovo krivuljo. Če bi bili vsi okraji enako zastopani, potem bi krivulja ležala ob diagonali. Gini indeks dobimo, če izračunamo delež, ki ga predstavlja območje med Lorenzovo krivuljo in diagonalo, glede na območje, ki leži pod diagonalo. Gini indeks 0 pomeni, da se krivulja ujema z diagonalo. Obstajata dva načina računanja strankarskega deleža glasov. Po prvem seštejemo število glasov po volilnih okrajih , ki jih je dobila stranka, ter ga delimo z vsemi veljavnimi glasovi na volitvah. Drug način je, da seštejemo deleže glasov po volilnih okrajih ter vsoto delimo s številom okrajev. Ko smo izračunali deleže, jih primerjamo. Če so volilni okraji enake velikosti, potem bi morala biti oba deleža enaka, kakor tudi v primeru, če so glasovi stranki nepovezani z velikostjo okraja. V primeru, če stranka teži k temu, da dobi večino glasov v večjih okrajih, potem bo njen povprečni delež po okrajih manjši od tistega dobljenega po glasovih. Ravno nasprotno je pri stranki, katere cilj je dobiti čim večje število glasov v manjših okrajih. V tem primeru bo povprečni delež po okrajih večji kot delež, dobljen po številu glasov. Če je delež po okrajih večji od deleža glasov, govorimo o pozitivni diskriminaciji, v nasprotnem primeru je diskriminacija negativna.

q      Razmejitvena diskriminacija.  Izraz močerad oziroma gerrymander se uporablja za opisovanje oblike volilnih okrajev, ki so oblikovani tako, da favorizirajo določeno strukturo, ki kandidira na volitvah. V mednarodni literaturi se je izraz pojavil leta 1812, ko je guverner zvezne države Massachusetts Elbridge Gerry tako oblikoval okraj Essex, da bi si zagotovil zmago na volitvah. Avtorstvo imena gre Benjaminu Russellu, ki je ob videnju oblike okraja, ki je spominjala na močerada,  to poimenoval gerrymander.

Diagram hipotetične razmejitvene diskriminacije:

 Če si še enkrat pomagamo z našo navidezno državo Rurbanijo, lahko vidimo, da bi bila idealna razmejitev glede na številčno diskriminacijo v primeru A. Vendar pa tudi ta razmejitev ne zagotavlja, da ne bo prišlo do diskriminacije. V primeru A imata obe stranki enako število sedežev in tudi glasov. Če pa razmejimo tako, kot smo to storili v primeru B, vidimo, da kljub dejstvu, ko je urbana stranka dobila več glasov, če upoštevamo vse glasove, vendar pa je zaradi za njo neugodne razmejitve dobila le en sedež, ruralna stranka pa tri.

Do tega prihaja v tistih primerih, ko ima neka stranka moč in vpliv na preoblikovanje meja okrajev. Stranka se tega loti v veri, da ohrani oblast, oziroma da si zagotovi dodatne sedeže na račun preoblikovanja meja.  Spreminjanje meja je pogosto med mestom in podeželjem, na območjih etične manjšine ali drugačne socialne skupine. Znano je dejstvo, da imajo liberalne in levo usmerjene stranke načelno podporo delavcev, urbanega prebivalstva, medtem ko imajo konzervativne stranke podporo kmečkega prebivalstva in vernikov. V Sloveniji se je volilna geometrija pojavila konec 19. in v začetku 20. stoletja. V tistem času so se favorizirala mesta na račun podeželja. Seveda pa je volilna geometrijska manipulacija ves čas prisotna v državah s parlamentarno demokracijo. Med drugim tudi v ZDA, Veliki Britaniji in Franciji, državah, ki imajo dolgoletno parlamentarno tradicijo.

Pri risanju volilnih okrajev se geografi lahko srečamo z naslednjimi problemi:

q      preveliko količino statističnih podatkov;

q      kvaliteta podatkov ni zadostna (migracije, vojne, starost popisov ...);

q      nizka korelacija med popisnimi podatki in poddržavnimi enotami oz. okoliši;

q      ni primerne kartografske podlage za risanje volilnih okrajev.

Določevanje meja volilnih okrajev na način, ki bo izkazoval določeno prednost pred nasprotniki v volilni tekmi, imenujemo močeradenje ali gerrymanderstvo. Obstajajo razne tehnike zarisovanja, med njimi so najbolj znane naslednje tri: 

Pri zarisovanju s tehniko presežnega glasu je namen, da se zariše takšen okraj, da se čim bolj koncentrira določeno vrsto volilnega telesa (manjšine, delavski razred) in se na ta način omeji njihov vpliv v okrajih, kjer bi lahko dobili večino.

q      Tehnika izgubljenega glasu:

Tehnika izgubljenega glasu ima namen, da oblikuje takšne okraje, v katerih se razbije koncentracija določenega volilnega telesa (urbani del prebivalstva, levico, desnico).

q      Tehnika nakopičenih glasov:

Če želimo doseči, da bo v okraju čim več »našega« volilnega telesa, uporabimo tehniko nakopičenih glasov, ki omogoča, da »lovimo« volilce po t. i. žepih, pri tem pa dobimo okraj čudnih oblik.

Slika: Primer prikrajanja volilnih okrajev

Aleš Veršič