DAROVI

27. december 2007

V današnjem materialističnem svetu prevečkrat gledamo samo na zunanje darove. Na tiste darove, ki jih dobimo in imajo neko materialno obliko. Pozabljamo pa na duševne darove, ki nam jih dajejo drugi z molitvijo, mislijo, nasmehom, pozornostjo, optimizmom in seveda na darove, ki nam jih daje Bog. Za rojstni dan, za božič, za birmo, za vse take praznike dobimo ogromno daril. Nas pa zanima samo, koliko jih je in koliko stanejo. Pa čim večji in bleščeči so, boljše je. Pozabimo pa, da nam kakšna molitev drugih dosti bolj pomaga, kot pa neka najmodernejša in največja igrača. Pozabljamo, da je dar, da živimo na območju, kjer ni vojn, da imamo dom in hrano, pozabljamo na vse darove svetega duha, ki smo jih dobili pri birmi. Želim si, da bi v teh prazničnih dneh, polnih nakupovalne mrzlice znali najti prave darove.

Kristina Anželj (Misijonska skupina Pridi)

OBDAROVANJE NA ŠKOFIJSKI GIMNAZIJI ANTONA MARTINA SLOMŠKA

 

 

V teh dneh ljudje hitimo iz trgovine v trgovino in se obremenjujemo z mislimi kaj bi kupili bližnjim. Ob tem pa so naši prijatelji, naši starši, dedki, babice doma sami in nimajo nikogar s komer bi delili svoje misli, nikogar, ki bi jim polepšal dan. Najlepša božična želja, ki sem jo v teh dneh slišal, je bila od moje babice, ki mi je dejala: "Za božič si želim, da bi videla vaju z bratom.". Ko sem se ob tem malo zamislil, sem spoznal, da nam dandanes resnično manjka predvsem bližina. Nismo lačni, ne žejni, ne zebe nas, otroci imajo gore igrač, oblačil imamo toliko, da več ne vemo kaj bi oblekli in materialno ne trpimo nobenega pomanjkanja. Vedno bolj pa so otroci brez staršev, saj imajo ti kupe opravkov, žene brez mož, saj morajo delati nadure, starejši brez soljudi, saj za njih nima nihče časa. Zato sem se odločil, da bom letos raje tiste ure, ki sem jih drugače preživljal v nakupovalnih centrih in si belil glavo kaj bi komu kupil, preživel doma z domačimi oz. odšel na obisk k tistim, ki so mi nekoč toliko pomenili, pa sem v tem vrvežu na njih že skoraj pozabil. Kajti ni lepšega darila kot toplina, ljubezen, objem, morda samo bližina, ki ti daje v zameno modrosti ter izkušnje starejših oseb, ki jih je življenje marsikaj naučilo ali pa otrok, ki nas lahko nazaj naučijo preprostosti. Zato si letos vzemimo za darilo raje čas zase in za bližnje. Blaž (KŠC Sinaj)

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

DAROVI IN KLUB MLADIH SAGRADA FAMILIA

 

 

Darovi. Božič naj bi bil en tak praznik, ko so vsi ljudje nekako »pozitivno« naravnani in še raje dajo svoj dar… Kar šokantno je poslušati poročila, ki poročajo statistike, koliko ljudi za obdarovanje vzame celo kredit… in ga potem pol leta odplačuje… po možnosti do velikonočnih praznikov, kjer vzamejo novega.

Pri oznanjanju s petjem na ulicah je praznični čas še posebej obeležen. Vsako leto zadnji delovni teden pred božičem oznanjamo veselje nad Novorojenim s petjem v sredo zvečer na ulici v Ljubljani. Ljudje so takrat še posebej odprti za našo pesem, radi se ustavijo, poslušajo, zdi se mi, da nekako radi dajo svoj dar… Morda kdo tudi zaradi te velike evforije obdarovanja… Morda zaradi občutka empatije, zaradi pričakovanja lepih in mirnih ter v obilju preživetih praznikov, ki pa jih nekateri ne bodo deležni v takšni meri.

Prepričana sem, da je božič lahko lep tudi brez teh velikih in dragocenih, v celofan zavitih daril… Da, mogoče že malo izrabljena fraza, ampak največji dar, ki ga lahko podarim ljubljeni (ali tudi neznani) osebi, sem jaz sam… Lahko dam svojo pozornost, svoj čas, svoj nasmeh, svoj objem. Za te darove nikoli ne bomo potrebovali kredita, pa še držali bodo dlje časa, kot pa okusna bonboniera, ki jo poješ v enem tednu in potem pozabiš, da si jo kdaj sploh dobil.

Polonca Hartman (Misijonska skupina Pridi)

več Misijoska skupina Pridi na: »DAROVI« obrnjeno ivoRAD

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Kaj si želim, da mi podariš?

Ni ti treba v trgovino. Pravzaprav sploh ne potrebuješ denarja. Tudi z zavijanjem ti ni treba komplicirati. Ne moreš se zmotiti in sploh te nima kaj skrbeti, da mi morda ne bi bilo všeč. Glede tega imava gotovo enak okus. Takole narediš: vzameš si čas in si z mano. Me poslušaš, mi kaj poveš, si tu. To je dovolj. Da si ob meni, mi pokažeš, da ti je mar zame, da me imaš rad, da me sprejemaš. Bo težko? Pa vendar je to najdragocenejše, kar mi lahko podariš!

Nika (KŠC Sinaj)

več s KŠC Sinaja na: O OBDAROVANJU, DARU

 

Izložbe trgovin mi v teh dneh znova kričijo, da lahko srečo kupim. Dražje kot bo darilo, večja bo podarjena sreča! Še dobro, da so okoli mene ljudje, ki jim več pomeni to, da sem z njimi, kot pa velikost paketa … drugače bi bankrotiral.

Matjaž (KŠC Sinaj)

 

 

<<< nazaj