O obdarovanju, daru

 

Zakorakali smo v zadnji, najbolj praznični mesec v letu – v ''veseli'' december, če uporabim izraz, katerega sem slišala na televiziji. Slišala sem tudi, da naj bi Slovenci letos v povprečju za darila namenili okrog 300 EUR. To se mi zdi veliko – še posebej če pomislim, da morajo nekateri ljudje z manjšim zneskom preživeti iz meseca v mesec. Prav tako se mi zdi ta znesek visok, če se spomnim svojih otroških let in takratnih decembrov. Bili so prežeti s prazničnim vzdušjem, vznemirjenjem, otroško razposajenostjo in čarobnostjo, čeprav so bila darilca, ki smo jih dobili, skromna….

Kaj sploh pomeni darilo, obdarovanje, dar? Zakaj si dajemo darila, se obdarujemo? Verjetno se vsakomur ob teh vprašanjih porajajo drugačni odgovori. Morda pa se marsikdo o tem sploh ne sprašuje, ampak mu je kupovanje daril in potrošniška mrzlica že nekaj povsem samo po sebi umevnega.

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Ko sem se pripravljala na pisanje tega razmišljanja, sem se spomnila, da sem nekoč nekje prebrala nekaj o darilih, kar mi je bilo zelo všeč. Skušala sem se spomniti, začela sem brskati po knjigah, zapiskih, fotokopijah. Uspelo mi je najti: »Darilo je, ko daš nekomu, kar si želi, in ne, kar misliš, da bi moral imeti, ali nekaj, kar se čutiš dolžnega dati. 'Darilo' je samo takrat, ko lahko daš nekaj, kar si drugi želi.'« Benala je soglašala: »Pa še nekaj več je. Tvoje izkustvo se konča z dajanjem, medtem ko se izkustvo obdarovanega začne s sprejemanjem. Če si kakor koli čustveno navezan na predmet, ki ga daruješ, in če kaj pričakuješ v zameno, to ni pravo darilo. Podarjeni predmet pripada prejemniku, ki lahko naredi z njim kar hoče. Mutant, ki podari, pričakuje, da se mu bo obdarovani zahvalil, da bo darilo oblekel ali razkazoval ali nekako vrnil, zato ne daje darila. Morali bi mu reči kako drugače.« (Morgan, Marlo. 1999. Sporočilo iz večnosti. Nova Gorica: Eno.)

Kaj je torej darilo? Kaj pomeni obdarovati? Kako dajemo? Kakšen je naš odnos do človeka, kateremu smo darilo namenili? Smo svoje darilo ''obtežili'' s pričakovanji? Bi se z njim radi odkupili, oddolžili? Bi z darilom radi naredili vtis? Skušamo z njim popraviti, zakrpati odnos? Skušamo pri obdarovanju tekmovati z drugimi in izročiti najlepše, najdražje, največje darilo? Ali razmišljamo o osebi, kateri je darilo namenjeno? Se poskušamo v to osebo vživeti, smo pozorni na njene potrebe, želje, vrednote, na njeno osebnost? Ali pa smo bolj usmerjeni na to, kar se zdi lepo, dragoceno, primerno nam?

Kup vprašanj, o katerih bi morali razmisliti, preden se napotimo v trgovino. Morda se potem sploh ne bi napotili v trgovino, ampak bi darilce izdelali doma, šli na vrt nabrat šopek dišečih rož, nekoga povabili na izlet ali si zanj rezervirali svoj dragoceni čas, katerega nam sicer vedno primanjkuje.

Lepo bi bilo, ko bi želja, potreba po tem, da nekoga obdarimo, prišla iz srca. Ko bi se osvobodili pričakovanj in naših skritih motivov, ki so skrbno zaviti skupaj z darilom. Ko bi se osvobodili pritiska, da ''moramo'' dati, ker …. (bo sicer drugi užaljen, prizadet, si bomo naredili sramoto, slab vtis, bomo veljali za ''škrteža'', da smo ''brez manir'' itd.). Lepo bi bilo, ko bi nas pri dajanju vodila iskrena želja, da nekaj podarimo, damo, da se predamo izkustvu dajanja in na ta način skupaj z drugo osebo doživimo čarobni trenutek dajanja in sprejemanja.

Zato ob letošnjih praznikih razmislimo kako dajemo, predvsem pa zakaj dajemo. Razmislimo, kakšna so naša darila in koliko skritih motivov smo ''podarili'' skupaj z njimi. Namesto, da skušamo z darili zakrpati, ohraniti ali popraviti nek naš odnos, se s tem človekom raje odkrito pogovorimo in ugotovimo, kaj se z odnosom dogaja.

Predvsem pa naj bo to, kar bomo podarili, dano iskreno in iz srca in naj ne služi tekmovanju, dokazovanju, bahanju ali čemu podobnemu.

Vanja

 

 

 

V tem prazničnem času, ko pričakujemo rojstvo našega Odrešenika, se kljub lepo okrašenim ulicam in soju veličastnih lučk veselimo tistih darov, ki nam jih trosi Gospod skozi svoje nebeško okno: ljubezen, mir, veselje, radost. Le to bo izpolnilo in zapolnilo praznine našega srca. Ustvarjeni smo iz ljubezni in za ljubezen. Da ljubimo in da smo ljubljeni. Da dajemo, ne da bi pričakovali v zameno.

Kako lepo je prejeti nekaj v dar, a še lepše je darovanje samo!

In kaj me osreči? Ne brezglavo praznično tekanje po trgovinah, v mrzličnem iskanju daril, ki bodo primerna za obdarovance. Ne! Osreči me prisrčen nasmeh, droben poljub, nežen objem, topel stisk roke, iskrena pohvala, zimska idila, ki me obdaja in mi privabi nasmeh na usta, zazrtost v otroške oči, ki mi pričajo o tem, da je svet vsemu navkljub, še vedno čudovit in da je življenje dar,…

Da. Dar Božji. In vse te drobne malenkosti, ki me osrečijo so znamenje Njegove prisotnosti v mojem življenju. Jezus je sam sebe daroval, da bi mi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju. In po tem hrepeni naša duša, po tem hlepi naše srce. Kar je materialnega mine, kar je Božjega pa ostaja na veke.

Torej: poljubimo mamo, objemimo prijatelja, pohvalimo bližnjega in stisnimo roko tistemu, ki je potreben naše topline in bližine. Naj bo to čas darovanja - vendar naj se naš pogled ne ustavi v tistem,  kar nas navidez privlači, poglejmo dlje, spreglejmo!

Bog nas ljubi in to ljubezen dajmo naprej, tistemu, ki je lačen, tistemu, ki je žejen Njegove ljubezni. Podarimo košček srca.

Petra