Obdarovanje na škofijski gimnaziji Antona martina Slomška

December. Za marsikoga je to najbolj stresen mesec v letu. »Le zakaj,« se sprašujejo pametni ljudje. »Saj je vendar december čas, ki ga preživljamo skupaj v veselem druženju,« bi lahko še dodali.

Drugi - materialisti - pa razmišljajo prav drugače. Za tiste starše, ki so svoje otroke naučili pričakovati velika darila, pa se mesec december definira čisto drugače. Na koncu potem pravzaprav več ni pomembno, koliko denarja izdajo za vsa ta množična darila, ampak postane važno le, da bo volk sit in koza cela.

In če malo podrobneje razmislimo, lahko ugotovimo, da ta volk sploh ni sit. Imel bi še to in ono pa seveda še tisto, kar ima sosedov Franček. »Ni problema,« rečejo starši. »Kar si Frančkovi starši lahko privoščijo, si pa lahko nenazadnje tudi mi. Ti bo Božiček ali pa dedek Mraz prinesel, če ti že Miklavž ni zmogel prinesti.« Po vsem tem bi lahko rekli, da bo pa ta volk moral že enkrat biti sit. Pa ni. Medtem ko starši nakupujejo, otroci doma samevajo. Veliko bolj bi bilo prijetno, če bi bili starši doma, izrezovali okraske in se skupaj igrali. Verjamem, da bi bilo to veliko darilo prav za vse. Možno je, da tako lepi dnevi ne bi šli v pozabo, kot igrače na katerih se po mesecu dni že nabira prah.

Ne pravim, da ni prav, če komu kaj podarimo. Še kako lepo je, ko se na nekoga spomnimo, vendar je zelo široko odprta pot, ki vodi v materializem.

Na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška se trudimo, da ne bi zapadli v ta svet, ko bomo sami enkrat starši. V okviru predmeta Vera in kultura poteka igra Skriti prijatelj. Na začetku decembra vsak izmed sošolcev in razrednik izžreba listek, na katerem piše ime drugega sošolca ali razrednika. Tistega, ki izžrebaš, mu cel advent posvečaš pozornost na različne načine. Naj bo to kakšna lepa misel, gesta, usluga ali pa kakšna čokoladica. Bistvo tega je, naučiti se spoznati drug drugega in kaj ima rad. Ob koncu, ko pa skrite prijatelje razkrijemo, se vedno nasmejimo.

Pri vsem tem mi je še najbolj všeč, da lahko izžrebaš kogarkoli iz razreda. S tem, ko ugotavljaš kaj mu največ pomeni in kaj ima rad, lahko ugotoviš za marsikatero skupno točko, za katero prej nista vedela in od skritega prijatelja lahko zraste pravo prijateljstvo.

Da lahko nekomu podariš prijateljstvo, je največ, kar lahko podariš. Šele tukaj lahko postane volk sit. Prav družina, prijateljstvo in druženje je tisto, ki nas povezuje in zapolnjuje naša srca.

Tamara Šadl