»DAROVI« obrnjeno ivoRAD.

Rada imam darove. Kadar dar dobim, z njim prejmem tudi odgovornost za ravnanje z njim. Samo kadar dar uporabljam v skladu z njegovo namembnostjo me le-ta tudi osrečuje. Poleg materialnih darov in darov, ki jih pridelamo v naravi, obstajajo tudi darovi, ki nam jih je naklonil Bog, t.i. talenti.

Biti naDARjen za glasbo, imeti DAR posluha za učenje tujih jezikov, imeti DAR dela z otroki... Mnogo darov ima vsak izmed nas, a velikokrat se zgodi, da so nam le-ti samoumevni in mislimo, da jih imajo itak vsi. Slednje lahko uporabimo kot dober izgovor, da z njimi nič ne naredimo, jih ne razvijamo ali jih celo zanemarimo.

Bogu bomo lahko hvaležni za darove, ki jih imamo, le v primeru, da se jih bomo RADovali. Sama se učim čuditi in občudovati svet okoli mene ter ga ne jemati kot samoumevnega. Trudim se biti dar mojemu možu, kakor se tudi trudim, moža sprejeti kot dar.

Kot najboljši dokaz zato, da smo drug drugemu dar so rojstno dnevna presenečenja. Sorodniki in prijatelji se zberejo skupaj, da praznujejo in obDARujejo slavljenca že samo zato, ker je prišel na svet. Pred kratkim sva z možem obiskala prijatelja, ki imata 1 leto in nekja mesecev staro hčerko in smo si ogledovali fotografije z rojstno dnevnega praznovanja prvega leta. Zelo so se mi vtisnile v spomin besede prijateljice, ki je rekla, da je bil to zares poseben in svečan dan. Prvo leto življenja, kjer lahko skorajda dnevno opazuješ napredovanje razvoja svojega otroka – motorika, besede, nasmehi... otrok razvija darove.

Klavdija Kralj

Foto: KŠC Sinaj

V sredo smo se ponovno podali na ulice. Nekaj časa smo potrebovali za priprave, nato pa akcija in petje prve pesmi... Še med prvo pesmijo so se na drugem koncu Čopove oglasila pihala in trobila. V trenutku so nas preglasili, tako da nismo mogli slišati niti sami sebe. Malo presenečeni in hkrati žalostni smo začeli iskati nov prostor pod soncem (oziroma bolje rečeno zvezdami ). Obrobje Ljubljanice nas je velikodušno sprejelo medse. Mimoidočih pa je bilo malo. Posledično tudi malo denarja za misijon v Albaniji. Skoraj smo se ujeli v zanko privlačnih množic in kupov denarja. Kje pa smo bili v resnici večji dar? In kje drugi nam?

... Starejši moški se je ustavil in prisluhnil... Gospa je bila zelo vesela listka  Božjo besedo... Žan, naš novi prijatelj, kar ni mogel iti mimo nas. Ustavil se je in pel nekaj časa z nami (četudi ni poznal niti enega besedila), ko pa smo zaključili z misijonarjenjem, se je odpravil z manjšo skupinico v študentski dom, kjer smo se lahko še bolje spoznali... 

Ta večer je bil zame en velik dar, vsi Pridijevci, ostali prijatelji, ki so se nam pridružili na ulici, vsi mimoidoči, večer brez vetra, mraz, sladoled in čokolada, ki ju je Prinesla Polonca, sošolka, ki se je ustavila ob našem petju, molitev, vsaka pesem...

 Ko se kdo spomni name, in mi nakloni majhen dar (nekaj, kar je sam ustvaril, kupil, nasmeh, svoj čas, svoje skrivnosti...) čutim veselje in hvaležnost v srcu. Kako ne bi čutila toliko večje hvaležnosti ob tem, da mi je bilo podarjeno ŽIVLJENJE in vsi trenutki, ki jih preživim? Ne niso vsi najlepši, niti lepi niso vsi. Pa vendar to vseeno ne pomeni, da niso dar! Ravno nasprotno. Težki trenutki mi dajejo možnost, da spoznavam sebe, rastem, se spreminjam... In tako spet postanejo dar!

Hja, življenje je en sam veeeeelik dar! Le včasih je tako težko pogledati nanj s »pravimi očali«.

Vesna Jug