DUHOVNI POKLICI

18. junij 2007

Ko začnem razmišljati o duhovnih poklicih me vedno navdajajo mešani občutki. Vesela sem, ker smem že od ranega otroštva prejemati številne milosti prav po duhovnikih, redovnikih (kapucinih). Stali so mi ob strani in pomagali na težavni poti odraščanja, iskanja lastne identitete in poklicanosti v svetu, znali odkrivati pravo pot. Preko duhovnikov sem dobivala povabila naj svoj prosti čas izkoristim sebi v prid in se pridružim mladim na duhovnih vajah. Na ta način sem spletla mnoga prijateljstva in spoznavala mlade, ki jim je živeti življenje, kakršnega nas uči Kristus, izziv. Preko njih tudi sama odkrivam, kje je moje mesto v svetu in kaj od mene želi Gospod.



VIDEO IZBOR: NOVOMAŠNIK DAMJAN

 

 

MAŠNIŠKO POSVEČENJE

 

 

 

V mladostniškem iskanju sem se nemalokrat s strahom spraševala ali morda tudi mene Bog  kliče na pot posvečenega življenja in z veseljem ugotavljala, da si podobna vprašanja postavlja veliko mladih. Omenila sem strah, ker menim, da se marsikdo na začetku ustraši Gospodovega klica, ki ga začuti na dnu srca. Česa nas je pravzaprav strah, če je Gospod ljubezen po kateri hrepeni vsako človeško bitje? Edini, ki lahko resnično osreči in izpolni naša najgloblja hrepenenja.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 


Pravijo da je strah pomanjkanje ljubezni in verjetno se vedno znova težko odločamo Zanj, ker pot na katero nas vabi On, od nas zahteva popolno zaupanje, predajanje, sprejemanje. Pomeni odpoved samemu sebi, lastni navezanosti na stvari, ki jih imamo, poznamo in ob katerih čutimo navidezno varnost. Vendar – kaj je v tem svetu 100%, kaj nam zagotavlja resnično varnost, kaj nam daje mir in nas osrečuje? Mnogi poskušajo najti srečo v denarju, uspehu, oblasti, zdravju … Pa so znova in znova razočarani, ker nič od naštetega ne more izpolniti hrepenenj naše duše. Edino Gospod, ki nas pozna in ve za vsak naš dih, za vsak korak, zmore resnično osrečiti. Z neskončno ljubeznijo nas vabi, da odkrivamo pot, ki nam jo pripravlja. Pa naj bo to v služenju bližnjem v posvečenem življenju, v zvestobi kot zakonski mož ali žena, kot mati, ki ljubi svojega otroka ali kot neporočeni, ki daje svoje moči v služenju bližnjemu. Duhovnost  lahko živimo na mnoge načine in svojo pripadnost Cerkvi izpričujemo v svetu tam kjer živimo in delamo. Potreben je le pogum in zaupanje, da je On z nami vedno in povsod … in v zavesti tega se nimamo česa bati.

Vesna Breščak (Društvo mladih Vozel)

 

 

 

s. Romana Kocjančič: "PO IMENU SEM TE POKLICAL!"

 

 

 

Foto: Nadja Pregeljc

 

 

 

MLADI  DUHOVNIKI  IN  NOVOMAŠNIKI

 

 

 

Že ko sem bila majhna, sem se pogosto srečevala z redovniki, saj je bil brat mojega starega očeta kapucin, njegova sestra pa sestra Svetega Frančiška Asiškega. Vedno, ko sta bila na obisku, sem ju z radovednostjo opazovala, saj sta mi bila zelo zanimiva. Predvsem njuna obleka, me je vedno pritegnila in želela sem si izvedeti čimveč o njunem načinu življenja. Predvsem »stric Franc«, kot sem ga sama poimenovala, mi je imel vedno povedati veliko zanimivih zgodb. S svojo dolgo, belo brado, rjavo kuto in štrikom okrog pasu, me je vedno očaral. Še posebej prijetna, pa so bila njegova mala presenečenja (npr. z bonboni napolnjeni žepi).

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 


Zame je bil neke vrste prvi stik z vero. Bil je človek, ki me je krstil in mi ob tem podaril sliko angela varuha, ki še danes visi v moji sobi. S svojo preprostostjo, toplim pogledom in zgodbami iz njegovega vsakdanjega življenja, sem začela spoznavati Jezusa, naučila sem se moliti in ga tako vedno znova želela presenetiti s svojim znanjem o Svetem pismu. Bil je pomemben del mojega otroštva in velikokrat sem si zaželela, da bi mu bila lahko vsaj malo podobna.

 

                     


Foto: Arhiv ŠGV

 

 

Ob spominu nanj pomislim na mnoge duhovnike in redovnike po svetu. Kakšna milost je nad nami, da jih imamo. Oni so tisti, ki mnogim stojijo ob strani v trenutkih trpljenja, delijo zakramente, obiskujejo bolne, poslušajo, razveseljujejo, si vedno vzamejo čas, molijo za nas… Z njihovo pomočjo spoznavamo Jezusa, njegovo življenje, njegovo dobroto, ljubezen in usmiljenje. Njihov poklic je težak in odgovoren. To sem razumela že kot otrok, le da takrat nisem vedela, da sem lahko tudi sama del tega. Ob pogledu na 'Strica' sem vedno razmišljala, kako lepo bi bilo, če bi katero izmed njegovih zgodb lahko doživela tudi sama. Povedal mi je, da sem za to še premajhna, da pa lahko z molitvijo zanj in za vse ostale redovnike, duhovnike in laike pomagam, da se bo večina zgodb, ki jih doživljajo srečno končala. Ko bo čas, da storim kaj več, pa mi bo Bog že sporočil. Tako sem pričela pot. Najprej z molitvijo, kot malo večja pa tudi z dobrimi deli, prostovoljstvom, branjem Svetega pisma, darovanjem sebe, svojega časa in ljubezni za druge. Vedno so bili ob meni duhovniki, redovniki, ki so me vzpodbujali in mi pomagali hoditi po tej poti. V njih sem našla oporo in zgled, da sem zmogla tudi tedaj, ko mi je bilo težko. In nisem edina. Veliko je ljudi, ki jih prav tako potrebuje na svoji poti. Veliko je ljudi ki želijo slediti Jezusu, pa ne vedo kako. Strah jih je, obupujejo nad življenjem in iščejo opore. In prav po duhovnikih in redovnikih jo najdejo.

 

 


Foto: Arhiv ŠGV

 

 

Molitev je tista, ki združuje, tista ki ustvarja čudeže. Molitev je moč. Skupaj lahko doživljamo čudeže in skupaj smo močni… Bodimo torej združeni v molitvi in molimo za duhovne in redovniške poklice, da bo čimveč ljudi, ki bodo pripravljeni darovati svoje življenje Njemu, ljudi, ki bodo sprejeli Njegovo službo in oznanjali evangelij.

Tina Bizjak (Društvo mladih Vozel)

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 

 

Iz Kluba Mladih Sagrada Familia sta  o temi duhovništvo v sklopu 3 vprašanj  na temo duhovništvo in duhovni poklici nekaj napisala  Edvin in Igor.


1.  Ali se  ti zdijo duhovniški poklici pomemebni? Odgovor na kratko obrazloži.

 

EDVIN: Duhovniški poklic je pomemben  za duhovno rast ljudi, naroda, različnih skupnosti in posameznikov. Zdi se mi pomembno, da nekdo najde prav v tem svojo poklicanost in življenjsko odločitev. Če bi za duhovniški poklic skrbeli samo laiki, ne bi  imeli tako veliko časa in volje. Nihče ni popoln, je pa pomembno, da se trudimo,  da smo vsak dan boljši. In duhovnik nam prav gotovo lahko pri tem pomaga.

 

IGOR: Tako kot drugi poklici, so tudi duhovniški poklici pomembni. Po mojem je duhovniški poklic še več kot zgolj poklic saj zahteva celega človeka in je zato duhovnik v ˝službi˝ ves čas, ne le od 8h do 16h. Duhovnik ima pomembno vlogo tudi zato, ker ima vlogo posrednika med Bogom in ljudmi, je vzor in avtoriteta, zaradi svojega položaja ima določeno moč in sredstva s katerimi lahko še posebej pozitivno vpliva na svojo skupnost. Po svoje smo tudi ostali verujoči na nek način duhovniki, ker s svojim življenjem prav tako pričujemo za Boga, bodisi v dobrem ali slabem smisu.

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 

 


2. Zakaj misliš, da število mladih, ki se odločijo za duhovniški poklic upada?

 

EDVIN: Zato, ker gre za pomembno življenjesko odločitev, ki ni samo poklic, ampak poklicanost. To pomeni, da  vse svoje življenje posvetiš  duhovništvu in ne samo 8 ur na dan. Potem so tukaj omejitve, ki mladim niso všeč:
- Cerkvena organizacija, birokracija, ki lahko nekomu odvzame kreativnost pri delu
- Zaradi poplav reklamiranja razkošnega življenja, je odrekanje postalo nemoderno. Frajer si, če imaš veliko denarja in znaš v življenju uživat.
- Majhne družine, če se rodi samo en otrok, in bo prav on tisti, ki bo moral prevzeti neko kmetijo, obrt, skrb za starše. Če bi bile družine večje, bi se prav gotovo kdo odločil za ta poklic.
- Na splošno pa pada tudi nataliteta in je tudi iz tega vidika potencialno manj mladih, ki bi našli v duhovništvu svojo poklicanost.

 

IGOR: Število mladih za duhovniške poklice upada predvsem zaradi spremenjenega načina življenja. Spoznavanje in čut za Boga zahteva čas in pripravljenost Bogu prisluhniti, značilnost današnje družbe pa je neprestano hitenje in površnost. Svoj vpliv imajo tudi množični mediji, saj promovirajo vrednote, ki z duhovništvom nimajo nobene zveze.      Razlog za upadanje je lahko tudi to, da duhovništvo zahteva posebno dolgo pripravo in zavezo,  še posebno v tradicionalnih krščanskih cerkvah, kot je npr. katoliška. V določenih cerkvah lahko postane duhovnik skorajda vsak, tudi če šele pozneje začuti ta klic, poleg tega se lahko duhovniki tam poročajo in niso prikrajšani za družinsko življenje.

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 

 


3.   Katere lastnosti naj bi po tvojem mnenju imel vsak duhovnik?


EDVIN: - da zna prisluhniti Božji besedi v smislu, da jim želi pomagati na njihovi duhovni rasti,
- znati se mora vživeti v družbeno dogajanje in prisluhniti aktualni problematiki,
- spodbujati ljudi, da postanejo bolj aktivni kristjani,
- skrbeti za to, da je cerkev božji Božji hram, hkrati pa tudi spodbujati, da se v različnih cerkvenih društvih ljudje lahko zbirajo in delajo  koristne/karitativne stvari in se učijo živeti krščansko življenje v vsakdanjem življenju. Namenoma sem uporabil izraz ljudje in ne rimokatoliki, tako se cerkev lahko širi in pokristjanjuje.

 

IGOR: Duhovnik naj bi bil predvsem: pristen in živ v svojem odnosu z Bogom, človek ki je odprt za ljudi, ima dar govora, spodbujanja in pohvale. Prav pridejo tudi organizacijske sposobnosti, saj so duhovnikove naloge zelo raznolike. Po mojem bi dober duhovnik moral imeti tudi določena psihološka znanja, s čimer lahko bolje ureja medsebojne odnose, poleg tega pa lažje ponudi pomoč človeku, ki se znajde v stiski.

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 

 

<<< nazaj