»Po imenu sem te poklical!«

25. let je minilo od nevsiljivega povabila, da sledim Jezusu, da živimo tako kot je živel on, da sem orodje v njegovih rokah, da tam, kjer ni miru, kjer se ljudje mrzijo in dvomijo o vsem, kjer obupujejo in so žalostni, da jim prinesem košček radosti, srce, ki jih ljubi z večno ljubeznijo.

Živeti sem želela v miru in v sreči! Nepričakovan klic za redovni poklic je prišel, majsko sredo, ko je sonce razsvetljevalo gore pokrite snegom. Bilo je, ko sem prvič prestopila prag brezjanske bazilike kot srednješolka. Tisti trenutek ni bilo v cerkvi nikogar, razen mene in moje tete. Spomnila sem se na svojo staro mamo, ki me je učila moliti in ki je romala na Trsat, Novo Štifto, da moram za nekaj prositi. Slišala sem le: «Vse kar prosiš, se bo spolnilo, ti pa stopi na pot redovniškega poklica.« »Seveda,« je bil hitro moj odgovor, saj sem želela, da se prošnje uresničijo. Nisem vedela kaj obljubljam. Vse se je izpolnilo, klic pa je prihajal tiho in vedno znova. Nevsiljivo. Bil je daleč od mojih načrtov.

Želela sem se poročiti in si z možem ustvariti družino. Bog mi je pustil svobodo, da so minevali dnevi in se vrstila moja vprašanja o poti sreče in miru. Ob tistih, ki so me imeli neizmerno radi, sem odkrivala, kaj pomeni imeti res drugega rad. Moje srce je bilo iz dneva v dan vedno bolj razpeto, med Bogom in fantom, ki sem ga imela rada.  Vedno bolj je bila omejena moja ljubezen. »Dobro, Gospod, kam hočeš, da grem. Toliko je redov.« sem odklanjala klic, ker si sem si mislila, da za mene red ne obstaja. Občudovala pa sem duhovnike in redovnike, ki so ta poklic živeli. Čutila sem, da želim slediti preprostemu Frančišku iz Assisija in biti doma ali po širnem svetu. Nekega dne je pod moje roke prišla  knjiga o redovnikih in redovnicah na Slovenskem. Hitela sem listati in … »Frančiškanke Marijine misijonarke«. To je to, kar iščem! Bog je celo red ustvaril za mene. Toda jaz tega ne zmorem. »Kaj pa če to zmore Bog?« me je nekoč prešinilo. Da, od tedaj naprej sem se pustila nositi.

Danes po 20. letih, kolikor sem v samostanu sester Frančiškank Marijinih misijonark, me Bog ni razočaral. Odnos z njim, njegova ljubezen in bližina, ki jo vsak dan čutim, zastonjsko, v molitvi, preko prijateljev in dogodkov, me preseneča. Presega vsa moja pričakovanja o miru in sreči. »Nisem jaz njega izvolila, ampak On me je izvolil v pustolovščino ljubezni.« Če me ne bi varoval v okrilju svojih peruti, če mi ne bi šepetal: »Ne boj se, če moraš zapustiti Rim in Kaldejo, če moraš vse izgubiti, če se moraš vedno znova podajati na pot iskanja, ne boj se nikoli zaupati in ljubiti.« Danes ga prosim, ko se učim od ubogih živeti in ljubiti, naj naredi iz moje vere malo gorčično zrno, ga zasadi globoko, da bo zraslo mogočno drevo, ki bo v svoje krošnje sprejelo vse ptice, ki iščejo bivališče neba. Rada bi bila sestra, ki joka z žalostnimi in se smeje z veselimi. Zaobljube so moja pot k svobodi. Čistost mi odpira srce k vsakemu, k tistim, ki si želijo biti spoštovani, da bi jih imel nekdo rad. Zaobljuba pokorščine me vodi v tveganje, da si zaupam, da me Sveti Duh vodi po mojih sestrah, kamorkoli, h komurkoli. Moje veselje je v preprostem življenju, brez skrbi za bogastvo. Ubogi trkajo na moje srce in tudi sestre, s katerimi živim v mednarodni skupnosti. Dobrote in ljubezni se učim od svojih sodelavcev na televiziji, kjer že dobro desetletje delam kot novinarka in scenaristka. To delo me bogati, tu rastem v veri, v zaupanju. Vsak dan je nekaj novega, novo iskanje predstavitve določene teme in novo tkanje odnosov z snemalno ekipo, z montažerjem. Tu je vse skupno, kot v moji mali skupnosti v Lescah, kjer nas živi šest sester, kjer se učimo druga od druge, kaj pomeni živeti »imam te rada«. Moja skrita moč so trenutki tišine, sprehodi v naravo in pogovor s prijateljem; središče pa adoracija, kje pred Jezusom v podobi kruha črpam moč za življenje in prinašam vse, s katerimi se srečujem. Tu je dihanje moje duše in vir moje sreče.

s. Romana Kocjančič