PRIČAKOVANJE

19. december 2008

Ko se oziram nazaj, se še posebej doživeto spominjam tistih mrzlih decembrskih dni, ko smo pričakovali ... Kako smo se trudili, da bi ugajali nekomu, ki ga pravzaprav ne poznamo, nekomu, ki nas ima rad, nekomu, ki nam pokloni le malenkost (včasih je bilo to še bolj pomembno), nekomu, ki pravzaprav ne obstaja.

Lahko bi rekli, da smo bili naivni, a ne, bili smo otroci. Najbolj pristni v svojih idejah in željah smo si želeli ujeti kos tiste sreče, ki se nahaja v človekovi pozornosti. To smo potrebovali. Bile so sicer materialne stvari, a bile so znamenje ljubezni. Da, bili smo tisti otroci, ki močno verujejo in imajo upanje ter tisti, ki znajo biti tudi vztrajni.

Vem, tudi celo popoldne smo porabili za to, da smo čim lepše zloščili čevlje, v katere nam bo sveti Miklavž nastavil kakšno sladko stvar. Le kaj nas je gnalo k temu, da se nismo zmenili niti za igro, ampak le za vztrajno loščenje v tej in oni smeri, zunaj in znotraj, na podplatih in na vseh preostalih delih čevlja, ki še obstajajo.

Saj še dandanes pričakujemo vse to, a manjka nam tiste vere, ki jo lahko imajo le otroci, oziroma so jo imeli nekoč, ko niso pričakovali vsako leto večjega darila. Znali so biti zadovoljni z jabolčnimi krhlji. Le zakaj?

Mar niso več vredni kot tone plastike, ki se nam nabirajo v omarah in pod posteljami, na podstrešju ter po možnosti še v kleti?

Pričakujmo za letošnje praznike le majhno pozornost. Takšno, ko nas nekdo objame iz srca in tisto, ki v spominu ostane dlje kot vsako darilo zavito v celofan.

Tamara Šadl

 

 

PRIČAKOVANJA

 

 

Foto: RTV SLO

 

 

December – čaroben mesec za skoraj vsakega človeka. Vsi pričakujemo, vsi hrepenimo po nečem. Na vsakem koraku nas spremljajo lučke, v šal in rokavice zaviti mimoidoči, izložbe polne raznovrstnih izdelkov, vrvež, navdušenje … Vse te in še mnogo drugih stvari, gradijo praznično vzdušje, brez katerega si marsikdo decembra sploh ne predstavlja več.

Majhni otroci nestrpno pričakujejo dobre može, ki jim bodo pustili v svetleč papir zavita darila. V skledah, pod jelko, v nogavicah se bodo skrivala raznovrstne igrače in sladkarije. Svetleče oči, pričakovanje, odvijanje, vzkliki veselja in zadovoljstva bodo odmevali po toplih sobah in drobne, ter malo večje rokice bodo skrbno čuvale novo pridobljene zaklade.

Pri vsem vrvenju in iskanju primernih daril za naše najbližje, pa pozabljamo na notranje pričakovanje. Tisto pravo pričakovanje, ki ogreje dušo, ji prinese ljubezen in mir. Pričakovanje, ki prihaja z rojstvom Jezusa. Nanj se ljudje pripravljamo na različne načine; z molitvijo, spovedjo, tako, da si vzamemo čas za bližnje, se še posebej trudimo osebno rasti na različne načine; z odpovedovanjem, z več druženja z ljudmi, ki nam niso blizu, na katere večkrat pozabimo, jih poredkoma vidimo …

Tudi pri naši mladinski skupini smo se odločili, da se bomo skupno in vsak zase pripravljali na Jezusov prihod. Skupaj smo si sestavili tekom celega adventa spisek različnih nalog, ki se jih trudimo izpolnjevati. Vsak je prispeval delček in to, da smo skupaj, nam pomeni skupno oporo, moč, da lažje zmoremo naprej v trenutkih, ko nam dana naloga postane težka, zoprna, ko se bojimo, da je pretežko…

Z vami želimo deliti misli o teh nalogah. Kako jih doživljamo, kako se ob njih počutimo, kako doživljamo osebno rast in rast skupine:

- Občasno me ta naloga naredi tečnega, vendar mi je všeč, ko gre mimo, ker vidim, da zmorem.

- Adventne naloge so težke, vendar z odpovedovanjem, vztrajanjem in dobrimi deli dobivam moč, da osrečujem druge. Vedno znova padam, a sem vesela, ko se poberem in grem naprej. Pri tem mi Nekdo pomaga.

- Morda se premalo trudim izpolnjevati tiste naloge, ki se mi ne zdijo smiselne. Veliko moč mi daje misel, da se trudijo tudi bližnji za enake stvari kot jaz, da nisem sam. Rad se v molitvi spomnim tudi drugih iz skupine.

- Izvajanje in udejanjanje teh nalog mi je zelo pomembno. Mislim, da bom prvič v svojem življenju (resnično) nekaj storila, kar ne bo samo v mojo korist. Prvič bom lahko rekla, da sem resnično zaživela božič.

- Krepim sebe, svojo osebnost. Rastem, se spoznavam … Vidim, kaj zmorem, česa ne. Odpovedovanje … Kako daleč sem Frančišku … Kako daleč je Njegova roka, ampak v trenutkih največje šibkosti, me ta roka pobere in mi pomaga narediti nov korak. Hvala, da nisem sama, da imam ob sebi prijatelje. Skupaj smo močni.

- Všeč mi je, da so meni osebno nekatere naloge pretežke in da se le te ponavljajo. Všeč mi je, ker jih vedno bolj čutim, kot nek izziv.

- Naloge rad izpolnjujem in si s tem krepim vztrajnost. Čeprav je res, da včasih cel dan pozabim na kakšno. Skupnih nalog se ni težko držati, pri svoji osebni pa velikokrat naletim na težavo. Čutim, da bom na ta način lepše in predvsem bolj čist dočakal božič.

- Udejanjenje teh del mi je težko, saj je težko spreminjati ritem svojega življenja. Npr. navadno sem veliko časa preživela pred računalnikom, zdaj pa ga le, za skrajno silo.

- Zdi se mi fajn, da smo si zadali te naloge, čeprav sama moram priznat, da jih ne jemljem preveč resno in da se bom potrudila bolj za naprej. Nekatere se mi zdijo brez smisla, pomena. Kje je fora, da si ves dan brez glasbe?

- Sam mislim, da so take naloge za nas dobre, saj rastemo v osebnosti, kot tudi v veri. Najtežje se mi zdijo naloge, ko se moramo družiti z osebami, s katerimi se ponavadi ne. A prav te naloge menim, da so tudi najboljše za nas.

- Tudi čez največje ovire se lahko pride, vendar moraš si želeti, ter upati. Vse je možno z željo, da nekaj storimo. Tudi največji zid lahko postane luža, ki jo preprosto ter na lahko preskočimo.

- advent je en tak fajn čas, za se malo ustaviti in kaj spremeniti na sebi. Velikokrat se nam je težko odpovedati stvarem, ki jih imamo radi, našim razvadam in podobnemu, skupne naloge so zato dober način za pripravo na božič. Všeč mi je, da je vsak dan nova, saj imamo tako možnost vsak dan začeti znova, če pri kateri pademo in smo neuspešni.
Društvo mladih VOZEL

 

 

<<< nazaj