ŽIVLJENJE

28. november 2007

Kako bi bilo lepo, če bi bilo enostavno … Pa vendar, mogoče ne bi bilo tako lepo in ga nebi dovolj cenili, če bi se vse gladko izteklo. Povsod po svetu se moramo ljudje truditi za življenje. Tisti, ki živijo v revščini se borijo za vsakdanji kruh. Drugi, ki živimo v modernem in razvitem svetu polnem stresa, si ne moremo predstavljati življenja brez nekaterih vsakdanjih svari. Smo odvisni od vsakodnevnih informacij, hrupa, avtomobilov,…

Mladostniki ne moremo živeti brez svojih ljubljenih oseb, težave imamo, če smo brez ljubezni ali v njenem čaru. Otroci brez sodobnih igrač. V bistvu ni nihče zadovoljen s svojim življenjem. Nekateri bi želeli imeti življenje »soseda«, neke druge osebe. In vendar, ko se kaj spremeni, da doživimo kakšen lep trenutek, da nam vse poteka kot smo si zadali, ne znamo biti hvaležni - ne sočloveku, ki ga srečamo na ulici, ne staršem, ki so nam podarili življenje, ki nas pripravljajo na lepe in manj lepe trenutke življenja. Predvsem pa pozabljamo biti hvaležni Njemu. Bog nas vedno posluša, nam pomaga, pošilja nam čudovite ljudi, prijatelje v življenje, da nam ga ti polepšajo. Žalostno je, da mi na vse to pozabljamo. Preveč se ukvarjamo z mnenje drugih – družbe. Preveč pozornosti damo našim težavam, težkim trenutkom. Boje bi bilo, da bi se osredotočili na tiste lepe trenutke, ki nam jih Bog vedno znova pošilja. Nekje sem prebrala, da sedanjega življenja ne moremo razumeti, lahko ga le živimo. Dano nam je razumeti le naše preteklo življenje, ki nas uči za boljšo, svetlejšo prihodnost.

Tamara Lozej (Društvo mladih Vozel)

 

 

ŽIVLJENJE JE SAMOPOSTREŽNA

 

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Tako sedim in premlevam … Želim vam podariti nekaj svojih misli … svojega razmišljanja – o življenju namreč.

Čas, ki se nam podarja z neštetimi možnostmi, izzivi, ki nas vabi v pustolovščine, v iskanje Tistega nekaj več in zavedanje samega sebe – to je življenje, vse polno trenutkov radosti in razigranosti ter trenutkov iskanja, bolečih priznanj, ostrine, minljivosti, trenutkov osamljenosti in sramežljive ljubezni in trenutkov hrepenenja, nečimrnosti in upanja, ki ostaja, ko nam vse drugo uide iz vajeti in podivja. Življenje je tista čudovita priložnost, da si kalorično postrežemo s svojo srečo in uživamo ob preštevanju njenih kalorij. To je najslajše … Morda se ne zavedamo, da je v nas kljub majhnosti vse polno prostora, ki čaka na svojo zapolnitev ljubezni, ki jo je tako čudovito prejeti in še čudovitejše podariti naprej. Tudi to je življenje. A včasih nam manjka poguma, da bi mu upali pogledati v oči in priznati, kar ni bilo prav … Kot da bi ne želeli biti srečni. Kot da bi se branili odpreti babičino darilo, vso polno hrustljavih in karamelno oblitih piškotov z veliko ljubezni.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

Nikar ne dopustite takšne zavrnitve! Morda vam bo še pošteno žal … Pustite življenju, da vas preseneti in bodite pogumni, pa kdaj presenetite njega še vi!

 

... Pa s srečo!

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Morda vas opogumi tale pesem … Bom vesela, če bo tako …

 

 

Rada bi živela tisoč let in sto!

 

… preplula Tihi ocean

… rada bi … da kič postalo bi zlato

… da ljudje bi ne živeli tja v en dan

… da bi njihov smisel več ne bil zlagan.

 

Rada bi pretekla dvesto peto miljo in njeno še četrt

… rada bi, da svet bi ne bil tako zadrt

… da bi izgubila se v oblaku

… in … da bi družba dopuščala napako tudi glavnemu junaku.

 

Rada bi živela tisoč let in sto!
… rada otrokom bi delila želatinaste bonbone

… in do onemoglosti opazovala sonce, ko za gore tone

… rada bi, da moja last bila neskončnost bi neba

… da bi polni hrepenenja ljudje se zbujali iz sna.

 

 

Rada bi … in to tako zelo … a živeti tisoč let in sto?!

Morda je tisoč let in sto preveč,

ker mi lepota bi vsakdneva s časom postajala odveč …

 

 

Narobe je živeti zavoljo štetja let,
ni vredno ti umreti od življenja nikoli ne prevzet!

 

Petra Obrul (Škofijska gimnazija A. M. Slomška)

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

<<< nazaj