Francoski zunanji minister Robert Schuman je 9. maja 1950 predstavil predlog o uskladitvi obnovitvenega procesa premogovne in jeklarske industrije Francije in Nemčije, katerega namen je bilo reševanje politične in gospodarske nestabilnosti povojne Evrope.

Avtor zamisli je bil pogajalec in mirovnik Jean Monet, ki se ga je prijel vzdevek oče Evrope. Leto dni kasneje, 18. aprila 1951, so t. i. pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) že podpisali ne le Francija in Nemčija, ampak tudi Belgija, Italija, Luksemburg in Nizozemska, ter tako začeli proces gospodarskega združevanja, ki je temeljil na prosti medsebojni trgovini in skupni carinski politiki.

Nadgrajevanje povezanosti
Leta 1957 so to sodelovanje nadgradili v Rimu z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti (EGS), ki je omogočila nastanek skupnega trga in Evropske skupnosti za jedrsko energijo (Euratom). Omenjeni projekti desetletje pozneje začno delovati pod imenom Evropska skupnost. Evropsko gospodarsko sodelovanje pa se je pomembno okrepilo leta 1985 s projektom enotnega notranjega evropskega trga, po podpisu maastrichtske pogodbe leta 1992 pa se je razširilo še na druga področja in dobilo sedanje ime Evropska unija.

Pogodbe v preteklosti so bile porok za spoštovanje kulturne raznolikosti, nacionalne in jezikovne identitete vseh vključenih evropskih narodov. Foto: EPA

Prav s to pogodbo je bil storjen odločilen korak na poti h gospodarski, denarni in politični uniji, ki je potem postala tudi pomemben dejavnik varnostne in zunanje politike ter hkrati porok za spoštovanje kulturne raznolikosti, nacionalne in jezikovne identitete vseh vključenih evropskih narodov.

Nica eden od temeljev razširjenega EU-ja
Temu sta sledili še dve pogodbi, ki sta temelj širitve in povezanosti Unije. Prva je pogodba iz Nice, s katero se omogoči širitev povezave na 25 članic. Pri tej pogodbi so se pojavile nekatere težave, saj je denimo Irska na referendumu zavrnila ratifikacijo. Če pogodbe ne bi potrdile vse članice, potem bi bila vrata 10 članicam zaprta. Na drugem referendumu so Irci podprli pogodbo, tako da se je EU s 1. majem razširil na 25 članic.

Druga pogodba, ki pa še ni začela veljati, pa je Pogodba o Ustavi za Evropo. Dokument zajema celotno ureditev delovanja EU-ja na več področjih, njen glavni namen pa je močnejša politična integracija Unije in ustvarjanje pogojev za nadaljno širitev. Pogodba iz Nice je prirejena za EU 27 članic, ustavna pogodba pa to mejo presega. Dogovor o pogodbi so voditelji držav EU-ja v Bruslju sklenili 18. junija 2004, podpisali pa so jo 29. oktobra istega leta v Rimu.

Federalistični koncept med drugim predvideva predvsem močnejšo vlogo osrednjih institucij. Na sliki stavba evropskega parlamenta v Strassbourgu. Foto: EPA

Koncept združevanja Evrope
Na začetku poti Evropske unije sta se pojavila dva koncepta združevanja Evrope. Prvi je bil t. i. federalistični koncept, po katerem bi takoj uvedli Evropsko federacijo oz. nekakšne Združene države Evrope v entiteti s svojo, evropsko ustavo. Načrt je bil za tiste čase preambiciozno zastavljen.

Zato se je uveljavil drugi koncept, t. i. realistični načrt Jeana Moneta, ki predvideva počasno, postopno pomikanje proti evropski federaciji. Dokaz tega je, da je Unija potrebovala skoraj pol stoletja, da je uvedla skupno valuto - evro. Skladno z načrtom naj bi se pojavil "spill-over" efekt - prelivanje suverenosti z enega področja na vsa druga. Države EU-ja namreč del svoje suverenosti prenašajo na nadnacionalno raven.