STREHA NAD GLAVO
Večina ljudi se poleti odpravi na počitnice na morje. Ponavadi gremo tja, kjer je kot v sanjah. No, tja si vsaj želimo iti. Tudi deset fantov (od tega devet iz naše gimnazije) se je odločilo, da bo odšlo na počitnice tja, kjer je kot v sanjah. A na žalost tistih neprijetnih.
Skupaj je odprava štela štirinajst članov. Z nami so bili namreč še upokojeni zidar Mario Vidali, svetovalni delavec naše šole g. Bogdan Vidmar, profesor zgodovine g. Jernej Vidmar in direktor škofijske Karitas g. Matej Kobal, ki se je nam pridružil tretji dan.
Preden smo odrinili na pot, v nedeljo 30. 8., smo se priporočili nebeškemu Očetu za srečno pot in varnost pri delu. Dva kombija sta izpred dijaškega doma zapeljala proti Bosni. V Aleksandrovac smo prispeli po petih urah vožnje. Nastanili smo se na farmi oziroma v njenih prostorih za delavce, ki je v lasti škofijske Karitas Banja Luka in ki je postala naš dom za tisti teden. Naslednji dan smo se soočili z resnico. Že pot do gradbišča ni napovedovala kakšnega blestečega stanja družine. Ko se sicer pelješ ob glavni cesti, se ti zdi, da v deželi vlada blaginja. A ko malo zaviješ na stranpoti, takoj ugotoviš, da še zdaleč ni vse tako. Celo do gradbišča smo težko prišli s kombijem. Ena skupina je morala ostati na cesti in pomagati pri popravilu ceste. Na žalost smo opazili, da se sosedje po vojni še niso spravili. Ta je pustila tako globoke rane, da so tujcu vidne še sedaj, deset let po moriji na Balkanu.
V šestih dneh smo postorili kar nekaj stvari. Postavili smo ogrodje strehe, jo pokrili, hišo znotraj cementirali in skopali jarke za vodovod in kanalizacijo. Kljub temu da so ljudje revni, so nam pripravili odojka, ko smo pokrili hišo, saj imajo tako navado. In komu smo naredili streho nad glavo? Sedemčlanski družini. V hiši so bivali: oče, mama, teta in še pet otrok, najmlajši je imel komaj nekaj tednov. Kot sem že napisal, je revščina velika in z veseljem smo pomagali. Slovo je bilo težko. Ni lahko ljudi pustiti v taki bedi, predvsem pa ne otrok.
V nedeljo, ko smo zapustili Aleksandrovac, nas je pot vodila preko Jajca in Knina do Zadra, kjer smo preživeli še nekaj lepih dni ob morju.
Kot je rekel direktor škofijske Karitas Banja Luka: Evropa malo pozablja na Bosno. In res je tako. Na žalost smo tudi mi del Evrope in vedno bolj pozabljamo na ta konec bivše skupne države. A še vedno se najde nekaj dobrih ljudi, ki finančno ali pa z delom prispevajo k boljšemu življenju na Balkanu. Vesela sva, da sva bila med temi ljudmi tudi sama.
Blaž Lapanja, 3. a
in Matevž Vidmar, 4. b
Škofijska gimnazija Vipava