Ljubezen in KŠC Sinaj

 

Ljubezen je kot kapljica jutranje rose, ki pade na vrtnico in ji daje življenje in svežino. Tako vsak človek hrepeni po prijazni besedi, stisku roke, toplem objemu, nasmejanem obrazu, lesku v očeh, ki ti pravi: Ej, tukaj sem, slišim te, rad te imam, kaj želiš, da ti storim?

Tako se vsako jutro odločam in trudim pri iskanju teh kapljic jutranje rose, da jih lahko podarjam v odnosih z bližnjimi, ki jih srečujem v vsakdanjem življenju. Poskušam tudi najti te kapljice ljubezni v njihovih srcih. Včasih je to zelo težko, še posebno, ko sem sam ranjen od ovenelih in suhih vrtnic, od katerih ostaja le steblo s trni. Včasih pa mi to uspeva s tako lahkoto da se čudim  samemu sebi: Odkod meni to?

Vsi pa smo samo ljudje, ki hrepenimo po kapljicah jutranje rose, da nas poživijo, ozdravijo in okrepijo na naši poti življenja.

(Damjan)

 

 

Foto: Nadja Pregeljc

 

 

Ljubezen in življenje dve najlepši besedi v človeškem jeziku. Besedi upanja in prihodnosti, skupaj združeni in prepleteni, saj druga brez druge ne živita in ničesar ne spremenita.

Ni življenja brez ljubezni in ne ljubezni brez življenja. Ljubezen je večna, ne pozna začetka in ne konca. Ljubezen je in biva, se raduje in daruje.

Ljubezni prave nobena preizkušnja ne zamaje. Nasprotno jo krepi, da še boljši sad rodi. Ljubezen ni nikoli sama, ker je dobrotljiva, mamljiva ni nikoli minljiva. Ljubezen raste, napaja, gradi in nastaja, včasih pa ruši, spreminja in za seboj sledi pusti.

Ljubezen je vedno zvesta kot nevesta neutrudljiva in nepremagljiva. Kdor zares ljubi se ji preda in ne upira, da ne pride do prepira ter z njo živi vse do konca svojih dni.

(Ingrid)

 

 

Foto: Arhiv Medvešek

 

 

Ljubezen je:
- zaupanje, toplina, nežnost, spoštovanje;
- ljubezen je lahko fant ali punca;
- vprašanje, a odgovora nanj ni mogoče dobiti takoj;
- slep si in ne vidiš sveta okoli sebe v realni luči, ampak ga vidiš v svoji lepi lučki, ki te žene v nebesa;
- pripadnost;
- Bog;
- ponovno rojstvo odraslega človeka;
- ostati  v zvestobi kljub preizkušnji, tegobi, izgubi;
- sprejeti sebe in druge takšne kot so, kljub napakam, jezi, sovraštvu in odvečnih kilogramov
- preprosto biti in se darovati.
(Boštjan)

 

 

Foto: Ines Čeligoj

 

 

Stala sva v temni noči. Drug ob drugem. Tako tuja si, a tako zelo blizu. Zdelo se je, kot da naju je prehiteval trenutek. Kot da se je vse odvijalo brez naju. Zrla sva si v oči, tiho, povsem brez besed. Po večeru polnem besed sva naposled obmolknila. Trenutek je presegel razum in vsa najina pričakovanja. Molk je postajal glasen, dlani so želele dotika. A med nama je ostajal tisti človeški zakaj? Vprašanje, ki potegne za sabo še tisoče vprašajev ... Molk je postal še glasnejši. Te govorice ni bilo več moč razbrati, niti utišati. Dlani so silile skupaj, počasi, previdno, kot da bi bilo od tega trenutka odvisno vso najino življenje. Hmmm ... Drgetalo je dvoje teles. Čakala sva. Prevzeta od polnosti trenutka. Čakala, da bi kdo izmed naju prelomil trenutek bivanja »med zemljo in nebom«. Odprte roke so trepetale, iskale gotovost, trdnost, varnost ...

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 

 

Nasproti njih pa še ena negotovost, dvom, ki je mrtvil tudi drug par rok. »Kaj storiti? Pobegniti? Iti svojo pot uhojenih stezic? ... Ali tvegati, tvegati brez garancije?« In takrat, takrat so prsti pričeli s svojo igro, tako nežno, še malo plašno, ampak občuteno. Dlani so se poiskale, prsti prepletli ... Stopila sva na pot. Ne, ne stopila, kar skočila! Za skok pa je potreben pogum: izreči svoj da drugemu, pasti, tvegati in umreti samemu sebi ... Da se lahko ponovno rodiš, zavonjaš življenje, občutiš, prejemaš in daješ ... Ljubezen. On jo blagoslovi. Jaz in ti postaneta množina. Saj to nisem le jaz, to nisi le ti, tam je še nekaj  ... Nekateri to imenujejo brezimno, nekateri vseobsegajoče - midva temu praviva: Ljubezen. (Barbara in Samo)

 

 

Foto: Arhiv Medvešek

 

 

Ljubezen je šelest molitve in dar Boga.

Ko človek začuti ljubezen, ko čuti, da je ljubljen in ko ljubi, pride iz njegovega srca molitev in hkrati zahvala Bogu. Kaj sam Bog se nam je v ljubezni daroval in nam tako omogočil ljubezen, ki jo lahko mi brezmejno podarjamo drug drugemu. Ostaja le še priprošnja k Bogu za vnaprejšnji blagoslov in milost na skupni poti.

Ljubezen in vera, vera v ljubezen, vera v ljudi, vera v samega sebe, ljubiti sebe, je ljubiti vse okrog sebe.

(Nataša in Matej)

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 

 

LJUBEZEN – vsi smo ji priča, vsak dan v našem življenju...

Najpogostejša predvsem pa vpadljivejša je ljubezen med zaljubljenimi, ki se jo posebej začuti v teh majskih dneh. Kot narava, ki se prebuja in iz zemlje pokaže svoje kali, tako se tudi zdi, da se pari iznenada pojavljajo(mo) na vseh mogočih koncih, kjer si delijo(mo) skupne trenutke.

Prav tako med nami ne primanjkuje ljubezni do bližnjih, nekoliko manj vpadljiva, vsak dan sem znova in znova priča temu, skozi nekomu vsakdanja opravila. Kdor je ne vidi, gleda v napačno smer.

Seveda bi lahko še našteval vrste ljubezni od ljubezni do življenja, pa do ljubezni in odnosa z Bogom, vendar se bo raje osredotočil na njen pomen in del, ki ga doživljam jaz.

 

 

Foto: Nadja Pregeljc

 

Najpreprostejša, čista in lepa je ljubezen otroka. Ti ljubijo najbolj iskreno, brez zadržkov in ne skrivajo čustev. Da lahko ohranjam ljubezen čimbolj podobno temu, sem si moral zadati smernice, ki mi pomagajo skozi vsakdan in povzročajo čudeže, na vseh področjih.

 

Kar daš, to imaš.
Delaj, kot da ne potrebuješ denarja.
Ljubi, kot da nisi bil prizadet.
Pleši, kot da te nihče ne gleda.
Poj, kot da te nihče ne posluša.
Živi, kot da so nebesa na zemlji.

 

Ko odraščamo, postanemo bolj zreli, pri tem pa izgubimo in pozabljamo na bistvo preproste in čiste ljubezni. Mislimo, da smo nabrali že vsa izkustva, da smo izoblikovani in da smo popolni. Vsak individuum je vsaksebi in vsak zase idealen. Nenazadnje bi veljalo za vsakega: "I am nobody. Nobody is perfect. Therefore I am perfect.", če si smem sposoditi izrazno moč tujega jezika. Torej sem kot osebek sam zase popoln, vendar smo ljudje družabna bitja, vsak nosi svojo identiteto in ne more biti "nobody" (nihče), torej posledično ni popoln.

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 

Nepopolnost v nas zbuja nova vprašanja: Kdo smo...? Zakaj smo? ...in kam gremo? In še mnogo drugih vprašanj. Iskal sem mnogo odgovorov in dobil še več vprašanj. Nato sem naletel na besede, ki so zaključile moje iskanje o smotrnosti našega obstoja.

 

Spoznal sem, da le štiri vprašanja nekaj pomenijo v življenju.
Kaj je sveto?
Iz česa je duša?
Za kaj je vredno živeti?
Za kaj je vredno umreti?

Odgovor na vse je enak: ... samo ljubezen.

Zase sem našel resnico. Ljubezen je edini racionalen smisel naše iracionalnosti bivanja, v katero smo postavljeni. Ustvarjeni smo bili v dvoje iz enega. Vsak zase popolni, a le skupaj resnično celi.

Ne mogel bi živeti, če ne bi mogel ljubiti; niti ne bi zmogel živeti, če ne bil bi ljubljen.

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 

 

Ljubezni ne moreš čakati, obišče te nenapovedano. Ničesar ne moreš zahtevati od nje, ampak se da sama spoznati. Takrat pa se moremo odločiti ali ji bomo sledili. Prisluhniti srcu in slediti klicu ljubezni, je zame največja sreča. Zanikanje ljubezni je zame zanikanje sebe in kot umiranje zaradi rane, ki ne bo nikoli zaceljena.

Seveda se zgodi, da se kdaj prenaglimo. Pri tem je nesmiselno govoriti o sreči ali nesreči, ... to so spoznanja ... so izkušnje s katerimi si izoblikuješ lastno osebnost. Pot je življenje in daljša kot je, več izkušenj smo nabrali. Ljubiti pomeni tudi oproščati predvsem pa odpuščati.

 

 

Foto: Arhiv ŠGV

 

 

LJUBITI zame pomeni živeti; le ko resnično ljubim tudi živim. Življenje nima vrednosti, če ne morem podeliti sebe kot celote. Ljubiti mi pomeni deliti življenje z drugim in za drugega. Na svetu si samo človek; ljubljen biti pa, da za nekoga si ves svet. Pomeni, da moje življenje ne bo minilo neopazno ali brez pomena, saj se njegova vrednost kaže v drugi osebi.

Ne ljubim te zaradi tega kar si, marveč zaradi tega kar sem jaz, ko sem s teboj. (G. G. Marquez)
(fant, ki želi ostati anonimen)

 

 

Foto: Irena Breščak

 

 

Ljubezen, ki osvaja, ljubezen, ki spreminja, ljubezen, ki ozdravlja, ljubezen, ki opogumlja, ljubezen, ki je večna, ljubezen, ki je zvesta…

Ta ljubezen..To si Ti; moj Gospod in moj Bog…

Ljubezen.. beseda, ki je tako dolgo niti izgovoriti nisem mogla, mi je sedaj tako blizu, tako domača…

Gospod Jezus… ranjeno je bilo moje srce… življenje brez smisla… dokler nisi vstopil Ti… vstopil si nežno, počasi... Tvoje neskončno usmiljenje in tvoja ljubezen  sta me prevzeli… Ti si edini, ki me je slišal… Ti edini, ki je uvidel, da hrepenim po ljubezni, po odrešenju… pod Tvojim ljubečim pogledom sem se počasi odpirala... Tebi, ljudem okrog sebe, svetu… prenovil si me... mi dal spoznati, da moje bivanje ima smisel, da sem dragocena zate… da si me ustvaril iz ljubezni… za ljubezen… 

Gospod… v ponižnosti in iskreno te prosim… to milost mi nakloni… izpolni to mojo globoko željo… to moje hrepenenje… da ljubim….
Da ljubim, ne, da bi hotela biti ljubljena, da dajem, ne da bi hotela prejemati, da umiram v sebi… za druge… da te dam svetu, ki je lačen tvojega dotika, tvoje nežnosti, odpuščanja, tvojega odrešenja…ki je lačen Ljubezni - Tebe; moj Gospod in moj Bog…

To milost mi nakloni… da živim tvojo največjo zapoved: «Ljubi«… in izpolnim svoje poslanstvo… poslanstvo ljubezni….