KŠC Sinaj in misijoni

Misijon, beseda, ki v sebi skriva mnogo različnih občutkov. Ko jaz pomislim na to se vedno spomnim na Afriko in na črne ljudi. Na trpljenje, ki je v daljnih deželah. Ampak to trpljenje lajšajo misijonarji, ki se odločijo, da gredo pomagat najbolj revnim. Dajejo se na razpolago in ustvarjajo, kar je v tistih krajih mogoče. Misijonar je zame človek poln ljubezni do bližnjega in do Boga. Misijon je prostor sredi ljudi, kjer se trudijo, da bi njihovo življenje lahko postalo znosnejše in bolj podobno normalnemu življenju. Ker pa misijonarji potrebujejo tudi sredstva, ki jih morajo nekje dobiti, se spomnim, da že vrsto let tudi jaz pomagam pri zbiranju denarnih sredstev v trikraljevski akciji. Takrat mi postanejo otroci in tisti ljudje še bolj blizu. In včasih se v meni prebudi želja, da bi jim morda nekoč lahko pomagala tudi sama. Da bi jim darovala svoj čas in jim pomagala po svojih najboljših močeh. Do takrat pa si želim, da bi misijonarji še naprej bili v misijonih žarek upanja za ljudi.

Martina

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

"Lepo je biti misijonar", je bila pred leti rubrika v eni izmed humorističnih TV oddaj. In res, prva misel o misijonih je vsekakor pozitivna, poklic imamo lahko celo za navdih novim in novim smešnim ter izmišljenim šalam. In če se le malo pomudimo o tem navdihu, vidimo, da je pravi in upravičen. Kakor so misijonarji v prvi vrsti navdušeni, odpri ljudje, pripravljeni svojim "varovancem" najprej predstaviti dobro in obrniti pozornost na luč, čeprav je človek pozoren na senco. Brez trohice dvoma je to poslanstvo plemenito in škoda bi bilo, da bi bodisi zbledelo, bodisi se izrodilo. A kaj, ko se v današnji kritični družbi zdi, da se je ravno to zgodilo. Vseeno pa vemo, da je ena prava resnica močnejša od tisočih mnenj. Le poglejmo ulične misijone, ki potekajo po različnih mestih, značilnih po multikulturnosti, prepletanju mnogih verstev in življenjskih stilov. Imajo uspeh. Koliko ljudi mladih in starih so nagovorili. Koliko izmed njih so pripravili do spreobrnitve, da so začeli novo pot življenja. Pa je bila le vrstica Božje besede ali plamenček svečke pred očmi. Ali bi po vsem tem ne sprejemali darov, ki prihajajo po misijonarjih?

Andrej

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Misijonarji najpogosteje oznanjajo nauk Cerkve v tistih področjih, kjer ta še ni močno prisoten. Da pa je njihovo delo uspešno se prilagodijo razmeram, kulturi, običajem, navadam... v katerih ljudje živijo. Tako so misijonarji dandanes prisotni že skoraj povsod po svetu, tudi med nami ne le nekje daleč proč v Afriki, Aziji... Misijonarji skrbijo tudi za izobrazbo in zdravje ljudi, gradijo šole in bolnišnice, s sabo prinesejo v kulturo, v kateri delujejo, veliko novosti, ki ljudem olajšajo življenje. Nauk Cerkve tako ne oznanjajo le z besedami, temveč tudi z dejanji.

Andreja

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Misijoni, misijonarji in vse besede povezane s tem me spomnijo na našega prejšnjega duhovnika Antona Pačnika, ki je med pridigo veliko govoril o svoji izkušnji misijona v Afriki. Včasih me je to dolgočasilo, seveda v puberteti ni nič zanimivo, toda ko se sedaj spomnim teh krasnih zgodb, mi je žal, da nisem pri verouku večkrat kaj vprašala. Ravno on mi je dal občutek, da je misijonarstvo nekaj lepega, pozitivnega in humanega. Asociacija prav tako pade na potovanja, nesebičnost in pripravljenost misijonarja, da se neskončno daje.

Po drugi strani misijonarstvo v moji optiki predstavlja riziko, odmik od vsega znanega, umik v drugi svet in seveda drugo okolje in mogoče nesprejemanje. Nekaterim morda to pomeni pobeg iz trenutne situacije, toda kakorkoli že, misijonarstvo mora biti.

Najbolj pa mi pade pred oči slika Jezusa z dvignjeno roko. Jezus je bil tudi neke vrste misijonar, bil je vsekakor idealni tip, kateremu se želijo približati vsi misijonarji.

Pomembno je to, da si se pripravljen soočiti z  ovirami, saj je prav nevarno ne reskirati.

Anamarija