'BAŠ JE BILO DOBRO'

V četrtek, 28. decembra 2006, je ob petih zjutraj z vipavskega avtobusnega postajališča odpeljal avtobus, eden izmed mnogih tistega dne, ki je imel ciljno destinacijo: Zagreb. Mladi iz cele Evrope smo se namreč zbrali na evropskem novoletnem srečanju mladih, ki ga organizira skupnost bratov iz Taizeja.

Ko smo po triurni vožnji le prišli v Zagreb, so nas slovenski prostovoljci, ki so na srečanje prišli že nekaj dni prej, prijazno pozdravili in nas napotili do sprejemnega centra. Tam smo se razdelili po župnijah, dobili zemljevid mesta, bone za hrano na glavnem prizorišču in vozovnico za glavna prevozna sredstva v Zagrebu. Sošolke Helena in Katja ter jaz smo skupaj še z nekaterimi drugimi mladimi iz Slovenije bile dodeljene v župnijo Sv. družine. V župniji so nas sprejeli zelo velikodušno, kar je bil tudi začetek rušenja stereotipov o Hrvatih, ki nam jih mediji in politika vztrajno vsiljujejo. Čez nekaj časa sta po nas tri prišla Ivan in njegovo dekle Maja ter nas z avtom odpeljala do Ivanove mame, gospe Ljubice, kjer smo v času srečanja tudi živele. Ker je gospa Ljubica v času našega sprejemanja po družinah delala, sta za naše udobje poskrbela njen sin in Maja, ki sta nam razkazala stanovanje in ponudila kosilo. Ko sta se čez nekaj časa odpravila, sta nam pustila ključe Ljubičinega stanovanja z razlago, da se lahko v stanovanje vrnemo, kadar želimo. Dejstvo, da je gospa Ljubica pustila ključe svojega stanovanja trem popolnim neznankam, je še bolj utrdilo zaupanje v naše 'sosede'.

Ko smo se odpočile od poti, smo se z metrojem odpravile na Velesajam – glavno prizorišče Taizejskega srečanja. Tam so bile ogromne hale, v katerih so vsak dan potekale delavnice, večerne molitve in maše, delila sta se kosilo in večerja, ena hala je bila namenjena tudi tišini in osebnemu premišljevanju. Ko smo izvedele, da tistega dne ne bo večerje še dobri dve uri, smo se odločile, da si gremo ogledat center Zagreba. Z metrojem, ki je bil še naslednje štiri dni naše glavno prevozno sredstvo, smo se odpeljale do glavnega trga bana Josipa Jelačića. Tam se je trlo mladih iz vse Evrope, navdušenih nad lepoto glavnega mesta Hrvaške. Tudi sporazumevanje in navezovanje stikov nam ni delalo težav. Če smo le slišali pogovor v drugačnem jeziku, smo vprašali: »Taize?« in mladina, najverjetneje iz čisto drugega konca Evrope je prijazno hitela prikimavati in se predstavljati.

Čas za kratko občudovanje glavnega trga, ki je z  bogato okrasitvijo malo spominjal tudi na praznično Ljubljano, je minil zelo hitro in na vrsti je bila naša prva večerja. V hali, kjer smo dobili večerjo, je hrano razdeljevalo in pospravljalo veliko mladih prostovoljcev, ki so skrbeli za red, čistočo in strpnost pri delitvi hrane. Končno smo lahko okusile 'tradicionalno Taizejsko specialiteto' – konzerva pasulja s kruhom, jabolko in voda. Če bi dobili tako večerjo na mizo doma, bi se najverjetneje zmrdovali in jo takoj odklonili. V Zagrebu pa smo jo v prijateljskem duhu in v misli na vse tiste, ki so se potrudili in priskrbeli večerjo, brez pripomb pojedli. Po večerji pa je sledila še večerna molitev; petje Taizejskih pesmi in premišljevanje ob branju pisma iz Kolkate, ki ga je napisal sedanji predstojnik Taizejskih bratov, brat Alois.

Ko smo okoli desetih zvečer prijetno utrujene prišle v naš začasni dom, smo se končno spoznale z našo gostiteljico Ljubico, ki je bila v času našega bivanja izjemno prijazna, gostoljubna in zelo komunikativna. Ob kozarčku makedonskega vina, njenega najljubšega, je čas kar prehitro mineval. Gospa Ljubica nam je opisovala razmere v šolstvu, pravu in drugih aktualnih zadevah v njeni državi v hrvaščini, me pa smo ji odgovarjale in ji predstavljale našo kulturo in običaje v slovenščini. Skozi celotno bivanje pri tej prijazni gospe, smo ugotovile, da je Ljubica nasploh najbolj priljubljena soseda v bloku, v katerem živi. K njej so na kavo preko celega dne prihajali vsi sosedje, sodelavci in drugi prijatelji, pa naj so bili katoličani ali Judje. Tudi skozi njen način življenja smo se učile o dobrosrčnosti in strpnosti Hrvatov. Ko smo se pri enem izmed obrokov, ki nam jih je Ljubica radodarno kuhala in nam zato sploh ni bilo potrebno jesti na Velesajmu, govorili o nesporazumih med Slovencih in Hrvatih, je Ljubica rekla, da obstajajo pri vsakem narodu hudobni in nestrpni ljudje, ki ne sprejemajo ljudi, ki živijo čez mejo njegove domovine in ravno take ljudi mediji tudi prikazujejo ter jih enačijo s celotnim narodom. V resnici pa je velika večina ljudi dobrih in odprtih do drugačnih.

Dnevi so nam v Zagrebu minevali zelo hitro, prehitro. Vendar smo si v petih dneh lahko ogledale glavne zagrebške znamenitosti, od glavnega trga, tržnice Dolaca, Kaptola, Markovega trga s hrvaškim Saborjem, zagrebške đamije, katedrale Marijinega vnebovzetja, hrvaškega narodnega gledališča, Komedije (ja, mi imamo Dramo, oni pa Komedijo), do Sljemena, kjer poteka vsakoletno smučarsko tekmovanje Snežna kraljica. Ker je Sljeme precej dvignjen hrib nad Zagrebom, sta nas do tja odpeljala Ivan in Maja in nam po poti pokazala še vse zagrebške šole in fakultete, najbolj znane bare, parke in sprehajališča.

Na Silvestrovo smo odšle še na zadnji pohod po mestu in si ogledale muzej Mimara, kjer smo imele kot udeleženke Taizejskega srečanja 15 % popust. Tako je bilo poskrbljeno tudi za umetniške duše, saj smo si lahko poleg kitajske in perzijske umetnosti, ogledale tudi mojstrovine Van Dycka.

Za kosilo nas je gospa Ljubica prijetno presenetila s sarmo in žganci, ki so bili odlični ter s povabilom na silvestrsko večerjo h Majinim staršem. Povabilo smo seveda sprejele, za kar nam ni bilo žal. Majini starši, Maja, Ivan, Ljubica ter ostarela teta Zlata so nam s toplim sprejemom, okusno večerjo (jedli smo odojka) in sproščenostjo pripravili enega izmed najlepših silvestrskih večerov do zdaj. Kar naenkrat smo ugotovili, da je le še dvajset minut do novega leta in bi Helena, Katja ter jaz morale že 40 minut moliti za mir in edinost na svetu v župnijski cerkvi. Ivan in Maja, tudi dolgoletna udeleženca Taizejskih srečanj, sta nam predlagala, da novo leto pričakamo na glavnem trgu, nato pa z mladimi iz župnije nazdravimo na festivalu narodov. Tako smo ob veličastnem ognjemetu in hrvaški glasbi dočakale leto 2007 kar na trgu Josipa Jelaćiča, kasneje pa smo se odpravile še v šolo, kjer je festival narodov potekal. Vsaka država se je predstavila s svojim tradicionalnim plesom (Slovenci smo zaplesali polko), nato je sledila zabava do jutranjih ur.

Prvi januar je naznanjal našo vrnitev v Slovenijo. Ob slovesu nam je bilo zelo težko, saj smo spoznale nekaj izjemnih ljudi, ki jih ne bomo nikoli pozabile.

Gospa Ljubica nam je, ko smo se poslavljale, ponudila prosto sobo, kadarkoli bomo prišle v Zagreb ter nam v dar poleg drugih daril poklonila tudi zgoščenko s hrvaškimi božičnimi pesmimi. Te smo se v Zagrebu dodobra naučile, saj je Ljubica tudi po več ur vrtela isto pesem, ki ji je bila všeč. 'Božić dolazi' je kmalu postala tudi naša najljubša božična pesem.

Avtobus je ob petih odpeljal izpred Velesajma, prizorišča, kjer smo v preteklih dneh spoznavale sporočilo Taizejskih bratov – vesoljne, bratske edinosti v duhu veselja in sprave.

Preden smo se poslovili še od slovenskih prijateljev in počasi, polni zaupanja, da lahko skupaj zgradimo boljši svet, krenili vsak proti svojim letošnjim izzivom, smo si obljubili, da se vidimo tudi naslednje leto. V Ženevi.

Marjeta Hrvatin, 3. a - ŠGV