Kaj je božič?

V mladinski skupini smo razmišljali, kaj je božič? Kaj nam ta praznik pomeni? Torej, ali je božič samo praznovanje, dobivanje daril, mogoče obdarovanje drugih? Ali lahko v božičnem času pričakujemo same lepe stvari, ki naše življenje lepšajo, ali moramo za to tudi kaj sami storiti? Na takšna in podobna vprašanja smo si zastavljali vsak pri sebi in tudi pred drugimi. Odgovore nanje smo si predstavljali vsak po svoje, torej kaj je božič?

 

 

 

 

To je čas, v katerem pričakujemo rojstvo našega Odrešenika. Ta Odrešenik nas vabi, da bi se sprejeli kot bratje in sestre ter šli po poti, ki ji je on prehodil in vodi k večni sreči, k notranjemu miru. Kako pa lahko to veselje in notranji mir dosežemo, je odvisno od vsakega posameznika, nekateri pričakujejo velika darila, vendar takšne materialne dobrine prinesejo le zadovoljstvo, ki traja zelo kratek čas. Torej vprašanje, kaj lahko dobimo ni najbolj pravilno, kajti vprašati se moramo, kako lahko mi sami polepšamo božič drugim. Marsikdo ima večje težave od naših, ima življenje polno težav, mogoče preteklost, ki ga preganja in mu ne da miru.

 

 

 

 

Tem ljudem lahko božič v pravi meri pripravimo mi, soljudje, in za to ni potrebno nič velikega, najmanjša malenkost, drobcena pozornost je mogoče dovolj, da človeku prikažemo dobre strani življenja, lepe stvari, ki nam jih lahko pričara le božič. Božič je navsezadnje čas, ko praznujemo praznik rojstva Jezusa Kristusa, on je bil dober, pravičen in je tako tudi ravnal, navduševal je ljudi, bil je pravičen in v veliki meri velikodušen, dobrosrčen in radodaren človek. Naj bo torej tudi naš božič praznik, na katerega nas vežejo ravno te pozitivne lastnosti, ki konec koncev niso nič drugega kot le to, da se spomnimo drugih, da polepšamo življenje tistim, ki potrebujejo kakšno majhno iskrico, da jim vname srce in jim pokaže lepo življenje.

 

 

 

 

Prižigajmo torej ogenj v srcu naših ljubljenih oseb, naših bližnjih in mogoče celo popolnim neznancem, ker s širjenjem veselja v drugih, bomo prav to veselje doživeli tudi sami. Božič je tudi čas, ko bi morali vsi pomisliti, da snamemo svoje maske. Da ne želimo kupiti veselja, ampak ga le zbuditi, ker vsa ta občutja so v nas samih, le vprašanje je, kako jih zbudimo in jih prikličemo na dan. In če bomo naše maske sneli, je prav da jih tudi nikoli več ne namestimo nazaj, ker bolje je, da živimo eno popolno življenje kot več necelovitih, razbitih in pomanjkljivih življenj. Torej maske slabega, hudobnega, prezirljivega in nepravičnega naj zamenja božična radost, dobrosrčnost in blagostanje. Le na ta način bomo doživeli božič kot bi ga morali. Ker pa je to družinski praznik, je prav, da te dni preživimo tudi s svojo družino, ker družina je najpomembnejša, ne le v tem času, ampak vedno. Družinske spore moramo pozabiti, vse slabe stvari, ki so se zgodile moramo pustiti za sabo in jih nadomestiti z molitvijo, lepo besedo, ki vedno pride na pravo mesto.

 

 

 

 

Božič je tudi čas potrpljenja in strpnosti, vsak naj to poskusi širiti to med drugimi in to na takšen način, da poskusi razumeti druge in z razumevanjem tudi pokazati, da mu za druge ni vseeno, da tem ljudem pomaga, da bodo tudi oni lepo preživeli te dni, mogoče celo življenje, kajti dobra dejanja lahko marsikdaj delajo čudeže. Ti čudeži niso nič drugega kot prizadevanje nas samih za to, da bi nekdo na naš račun imel lepše življenje, veliko ljudi je, ki potrebujejo pomoč pri tem, da se jih zopet postavi na noge, veliko jih je, ki trpijo zaradi osamljenosti, veliko jih je tudi, ki ne vidijo smisla v življenju in zdaj v božičnem času je najboljša priložnost, da se tem ljudem pomaga, in ne le, da se jih postavi na noge, ampak se jih nauči hoditi, da ne vidijo smisla le v materialnih rečeh, ampak v duhovnosti. Na takšen način smo si mi razlagali božič, kot čas praznovanja rojstva Odrešenika. Odrešenika, ki naj bi se pravzaprav najprej rodil v nas samih, tako lahko v tem času storimo največ, če pustimo, da se nas odrešenje dotakne in ga tudi mi naprej prenašamo z dobroto in sprejemanjem, z lepimi mislimi in željami ter hrepenenjem po pravičnem, polnem, življenju.

 

 

 

Poznamo izraz veseli božič, a na žalost mi pod tem razumemo nakupovanje, veseljačenje in popivanja. To pomeni samo trenutno zadovoljstvo, ko pa ti prazniki minejo, pa spet pademo v dolgočasno sivino življenja ter hodimo mimo drug drugega kot tujci. Naši straši se dostikrat tega praznika sploh več ne veselijo, ampak ga vidijo le kot čas velikih stroškov, napornega pospravljanja in kuhanja. Ko pa otroci slišijo to besedo, pa pomislijo najprej, kakšno darilo bodo spet dobili. Ampak vsako veselje najprej izvira iz dejstva in spoznanja, da si ljubljen, sprejet, zaželen in sprejet. Vsako veselje se torej rodi v srcu in veselje Božiča je, da nas Bog ljubi ter nas s tem vabi, da naj se v srcu sprejmemo kot velik Božji dar.

 

 

 

Na božič Odrešenik išče dom in našel naj bi ga v srcu vsakega človeka. Na tem mestu smo se pogovarjali ob brezdomcih in utrnila se je misel, da brezdomec nisi samo takrat, ko nimaš strehe nad glavo in živiš na ulici ter vase vlivaš alkohol, da odplakne bridke spomine. Brezdomec si lahko tudi takrat, ko imaš streho nad glavo, pa nimaš doma. Dom je kraj, kjer se čutiš sprejetega in zaželenega, takšen kakršen si. Danes je na Zahodu, v Sloveniji veliko brezdomcev. In v to revščino je prišel Odrešenik, da bi postal naš brat ter nam izkazal pozornost in ljubezen.

 

 

 

Srečanje smo zaključili z metodo foto-simbolike- to je metoda, ko imaš na tleh veliko fotografij in si jih ogleduješ. Potem pa si izbereš eno, ki te je najbolj nagovorila ter jo razložiš. Fotografije so bile razporejene v štiri tematske sklope: srečni in urejeni odnosi, potrošništvo, uživaštvo in tragedije. Zanimivo je dejstvo, da smo vsi izbrali iz prvega sklopa. Iz te metode se je porodila misel, da je potrebno Božiču vrniti tisto prvotno sporočilo, pa čeprav bo zaradi tega manj daril, manj hrane in pijače, manj pospravljene hiše, a več notranje srečnih, iskrenih in zadovoljnih ljudi.

 

Mladinska skupina Veliki Gaber