Pomen duhovno ritmične glasbe

 

Človek z vsem svojim življenjem dokazuje, da je kulturno bitje. Tako rekoč ni civilizacije brez kulture. Gre za človekovo nujnost, da se v svojem okolju udejstvuje tudi kulturno. V tem segmentu je potrebno poudariti predvsem umetniško udejstvovanje človeka kot takega. Znano je, da se kultura neke družbe prepleta tudi z religijo, ki je v tej družbi prisotna. Za območje Evrope velja, krščansko judovska usmeritev umetnosti, katero smo podedovali preko grško rimskega imperija. »Genus humanum arte et ratione vivit« (prim. sv. Tomaža, ki razlaga Aristotela, v Post. Analyt. Št. 1) so besede enega največjih duhov krščanstva. Kultura je na nek način značilnost človekove »biti« in zatorej ne more shajati brez nje. Ker je človek edini nosilec kulture v vidnem svetu je tudi sam njen predmet in njej namen. Kultura je tudi tisto po čemer človek kot človek postaja bolj človek in je kot del naše »biti« nujna.

 

 

Foto: Sinaj

 

Tako s pomočjo kulturnega ustvarjanja »bolj smo, bolj bivamo«, iz krščanskega vidika smo bližje Bogu. »Človek vedno živi skladno s kulturo, ki mu je lastna, s tem ko določa medčloveško in družbeno naravo človekovega bivanja. V enosti kulture kot posebnega načina človekovega bivanja se obenem ukoreninja mnogovrstnost kultur, sredi katere človek živi. V tej mnogovrstnosti se človek razvija, ne da bi pri tem izgubil bistveni stik z enostjo kulture kot temeljne in bistvene razsežnosti svojega bitja.« (Janez Pavel II, Človek, subjekt kulture, Communio št. 44, Ljubljana 1996/2, str.167.) Ko govorimo o človekovem kulturnem udejstvovanju velikokrat pojem kultura enačimo tudi s pojmom umetnosti, saj tako lažje ponazorimo zvrsti le-te, kot so slikarstvo, kiparstvo, književnost, glasba, idr.  

Izmed teh zvrsti umetnosti, ki so človekov imperativ je prav glasba tista, ki izraža najbolj notranjo človekovo globino, a hkrati tudi razveseljuje. Zgodovina človekovega glasbenega ustvarjanja v okviru duhovnosti je več ali manj znana vsem; od koralov preko glasbenih velikanov kot so Giovanni Pierluigi da Palestrina, Johan Sebastian Bach, itd. Glede tega, da je glasba po L. W. Beethovnu višje razodetje kot vsa modrost in filozofija se opredeljuje tudi glasba z ozirom na duhovnost. Cerkev nadaljuje in razvija svetopisemsko izročilo: »Skupno molite psalme, hvalnice in duhovne pesmi! Z vsem srcem prepevajte in slavite Gospoda!« (Ef 5,19; prim. Kol 3,16-17) ali kakor pravi sv. Avguštin: »Kdor poje, dvakrat moli.« Sakralna duhovna glasba je tako po izročilu Cerkve znana. Vse bolj se pa v današnjem času uveljavlja t.i. duhovno ritmična glasba, ki je svoj prostor in veljavo dobila po drugem vatikanskem koncilu. To kaže tudi razmah te glasbe in festivalov s tovrstno glasbo, ne želim vseh naštevati, da ne bi kakšnega izpustil, in hkrati dokazuje potrebo in nujnost te glasbe pri vernikih. Teologi niso povsem zedinjeni glede uveljavljanja te glasbe v duhovnem prostoru, a se v glavnem pojavljata dva »pola«. Eden zagovarja, da se pri bogoslužju rabi le glasba, ki se je po izročilu župnij in cerkve nasploh uporabljala vse do sedaj; sem sodi predvsem ljudsko petje in zborovsko petje.

 

 

Foto: Sinaj

 

Drugi pa zagovarja, da ima svoj namen in prostor pri bogoslužju tudi duhovna ritmična glasba. Na tem mestu je potrebno poudariti, da se je prvotno potrebno vprašati ne po tem, ali ima določena glasba svoj prostor pri bogoslužju, pač pa kje ima prostor Kristus kot temelj vsega? Hitro pridemo do odgovora, da je prostor Jezusa Kristusa tudi v duhovno ritmični glasbi, saj je končno bistvo duhovno ritmične glasbe prav v oznanjevanju vere v Jezusa Kristusa. Torej si tudi duhovno ritmična glasba zasluži po svojem bistvu in namenu prostor pri bogoslužju, saj se po njem ne razlikuje od ljudskega ali zborovskega petja. Kakor hitro pa duhovno ritmična glasba ne služi več njenemu glavnemu bistvu in to je oznanjevanju vere v Kristusa, to ni več duhovno ritmična glasba. Napačno je enačenje popularne ritmične glasbe z duhovno ritmično glasbo, saj se prva precej razlikuje od druge v ključnem segmentu in pomenu pojma duhovnosti.

 

 

Foto: Sinaj

 

Kultura pri človeku ni nekaj statičnega, se spreminja in na to moramo biti pripravljeni iz vseh življenjskih vidikov, tudi iz religioznega. »Učitelja so vprašali:

''Kaj je duhovnost?''

Rekel je: ''Duhovnost je tisto, kar človeka pripravi do notranje spreobrnitve''

''Toda če uporabljam ustaljene načine, ki so nam jih izročili stari učitelji, ali to ni duhovnost?''

''Če v tebi ne opravi svoje naloge, ni duhovnost. Odeja ni več odeja, če te ne greje.''

''Torej se duhovnost spreminja?''

''Ljudje se spreminjajo in z njimi potrebe. Zato nekaj, kaj je nekoč bila duhovnost, zdaj ni več. Kar običajno imajo za duhovnost, je samo skupek preteklih načinov.''

Plašč je treba ukrojiti tako, da bo prav človeku. Ne pa ukrojiti človeka da bo prav plašču.« (Anthony de Mello, Ptičja pesem, Ljubljana 1987, str.16.)

 

Duhovno ritmična glasba je pomembna, saj na to opozarjajo že potrebe vernikov, a kljub temu ne gre zanemarjati kulturne dediščine ljudskega petja. Menim, da oboje zasluži svoj prostor v bogoslužju. Tako kot so za dobro sliko potrebne vse barve, je za dobro in popolno slavljenje Boga potrebno čim več zvrsti glasbenega izražanja in slavljenja. Potrebno je tudi poudariti, da je duhovno ritmična glasba zelo dober povezovalec med duhovnim in tvarnim življenjem, med cerkvenim in posvetnim udejstvovanjem človeka. Napačno bi bilo slavljenje Boga na kulturnem področju zamejevati z cerkvenimi zidovi.

 

 

Foto: Sinaj

 

Verniki potrebujemo slavljenje Boga tudi izven bogoslužja, tako kot se je potreba po tem že izrazila z oratoriji v času baroka in duhovno ritmična glasba to širino nedvomno vsebuje. Veliko vlogo na tem področju lahko odigra prav duhovno ritmična glasba, v kolikor ostaja zvesta svojemu osnovnemu namenu. Velikokrat se pri tem poraja tudi vprašanje, kje so meje posvetnosti pri duhovni ritmični glasbi? Kot vemo je pomembno, da ima pesem liturgično vsebino, tako velja za ljudsko petje. Toda pri duhovno ritmični glasbi, je potrebno poudariti, da zraven liturgičnega besedila celoto in vsebino sporočila tvori tudi »performens«, se pravi koreografija gibov in vse ostalo kar sodi zraven, zato je pomembno, da tudi tukaj ne pozabimo glavno in bistveno sporočilo kateremu je namen duhovna ritmična glasba; se pravi, da tudi s »performensom« oznanjamo in slavimo Boga, ne pa da le-ta negira še tako liturgično besedilo skladbe.

 

 

Foto: Sinaj

 

Mournier meni, da je sončni žarek, ki ne spremeni resničnosti mrtev. Duhovno ritmična glasba služi svojemu namenu le, če je sončni žarek, ki prižiga luč v sencah vsakdanje resničnosti in jo spreminja na bolje.

SINAJ - Jernej Luketič