Društvo mladih Vozel v Mestu otrok

 

Kako se je vse skupaj začelo …

Mi smo neustrašni… Mi smo drzni… Mi smo pogumni…V bistvu smo mladi, ki iščemo pravo pot in verjamemo, da nam Gospod pri tem pomaga. V Peru so vsakega izmed nas vodile različne želje. Želja po pomoči otrokom v stiski, želja po novi, misijonski izkušnji, po tem da naredimo nekaj dobrega za bližnjega, da sebe in svoj čas darujemo za otroke v Peruju. Spoznati košček sveta, iskati pot ljubezni, ki se vedno razodeva preko bližnjih, živeti Jezusov stavek: "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili", ter mnoge druge … Naša srca so gorela od pričakovanja in želje, da te misli čimprej uresničimo.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

5. julija smo se tako podali na dolgo pričakovano pot čez Atlantik. Dolga vožnja s kombiji, spanje na letališču, težki nahrbtniki in kovčki so pripomogli k naši utrujenosti, vendar je ta ob prvih pogledih na Limo minila. Novi svet. Nove ulice, novi ljudje. Preprosto, domače, prijazno okolje. Ljudje, ki te sprejmejo odprtih rok in ti ponudijo tisto nekaj malega, kar imajo. Ne gledajo na barvo kože, ne gledajo na to kakšna oblačila imaš na sebi, ampak gledajo tvoje srce. Vidijo tvojo dušo. Ne obsojajo, ampak  vsakemu ponudijo možnost, da pokaže svoj notranji jaz. Prihod v mesto otrok je bil pravo doživetje.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Sprejel nas je brat, ki je odgovoren za vse otroke – brat Julijo, nasmejani kapucin, rojen v Italiji. Razkazal nam je mesto, nam pripovedoval o otrocih in njihovih navadah, ter nas naselil v dveh paviljonih. Počasi so se začele tkati prve nitke pristnega prijateljstva, nad katerim je ležal Njegov blagoslov. Spoznali smo navade in delo otrok v mestu.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Tu je vse zelo urejeno in disciplinirano. Otroci imajo svojo pekarno, šivalnico, čevljarno, mizarsko delavnico, delajo na kmetiji in pomagajo v kuhinji.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Vsako dopoldne obiskujejo šolo, ki je poleg Mesta otrok. Kaj pa molitev? Kaj pa Jezus? Molitev je tu zelo pomembna in Jezus je del njihovega vsakdanjega življenja. Ko gledaš v te majhne, temne očke. Ko v njih razbiraš preprostost, iskrenost, prijateljstvo, toplino, začutiš v njih Jezusa... Otroci molijo pred in po vsakem obroku. Molitev navadno vodi brat ali sestra, kajti v Mestu živi tudi nekaj sester Svetega Frančiška, odgovornih za pralnico in kuhinjo. Otroci so pri molitvi zbrani, molijo na glas in vsi skupaj. Pred jedjo in po jedi, se zahvalijo Bogu za njegovo ljubezen, za hrano, ki jim jo dan za dnem ponuja.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Zvečer ob šestih in pol, pa se vsi skupaj s svojimi vzgojitelji zberejo v paviljonu na molitvi oziroma alabansi, kot jo sami imenujejo. Pri tej molitvi stojijo, pojejo in plešejo, ter tako slavijo Gospoda. Ko gledaš vseh teh 420 otrok, kako z iskrenimi srci prepeva Njemu v čast, pleše in Slavi Njega, spoznaš kako res je potrebna molitev v vsakdanjem življenju. Kako malokrat se spomnimo nanjo, ko se želimo Bogu zahvaliti in kako velikokrat se spomnimo nanjo, ko ga želimo kaj prositi… Po molitvi,  vsi otroci, zbrani skupaj po paviljonih pokleknejo, se pokrižajo in zakličejo z močnih glasom » Jesus, Te adoro y Te amo!« Kar pomeni: Jezus častim Te in Te ljubim!« Potem odidejo v paviljone, kjer so, dokler ne gredo spat.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Nekajkrat smo se srečali tudi z večerno molitvijo otrok. Zelo smo bili presenečeni, saj so želeli, da jim zmolimo kaj v slovenščini, poleg tega pa so si tudi zaželeli, da bi lahko vsi skupaj kaj zmolili. In ko smo tako skupaj sedeli in molili, je med nami vladala posebna energija, posebna moč prijateljstva, ljubezni, povezanosti in Njegovega blagoslova. Molitev je tista, ki združuje, ki povezuje, ki daje moč in to smo tudi sami večkrat preizkusili. V takih trenutkih in v trenutkih potresa, ko je nad nami res bedel On in vsa Njegova ljubezen. Če bi se na potovanje odpravili le dan kasneje, bi se zgodba odvila drugače in mi ne bi ušli potresu, ki je dan za našim odhodom povzročil hudo katastrofo.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Otroci so z brati zelo povezani. Skupaj delajo, igrajo nogomet. Bratje so njihovi vzgojitelji in vzorniki. Zanje skrbijo v vseh pogledih. Skupaj se zbirajo pri maši vsako nedeljo popoldne, ko se svete maše udeležijo tudi nekateri ljudje od zunaj. Drugače pa svete maše obhajajo bratje in sestre zjutraj skupaj s hvalnicami. Teh maš smo se pridno udeleževali tudi mi. Sprva je bilo težko, saj nismo znali veliko molitev v španščini. Tako smo se učili in molili v svojem jeziku.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Kmalu smo se navadili in ko so nas prvič bratje prosili naj pojemo med mašo slovenske pesmi, smo bili kar malce presenečeni. Poskusili smo in po koncu maše je k meni prišla sestra in nas pohvalila. Z nasmejanim obrazom mi je začela navdušeno pripovedovati o lepoti pesmi in o tem, da bi se jih rada tudi sama naučila. Z veseljem sem ji ponudila pomoč in tako smo se mi učili španskih molitev in pesmi, oni pa naših. Med nami, pa je bi tako kot vedno On in Njegov blagoslov.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Za konec bi dodala misel Matere Terezije, ki pravi: » Ni pomembno to, kar delamo. Ampak to, koliko ljubezni vložimo v tisto, kar delamo. Potrebo je delati majhne stvari z veliko ljubeznijo.«

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

Ob prihodu v Ciudad smo mislili, da bomo tam naredili revolucijo, da jim bomo pomagali na naš način, tako kot bi pomagali nekomu tukaj. Kmalu smo ugotovili, da oni ne potrebujejo take pomoči, ampak čisto nekaj drugega. Dovolj je že, da nekoga objameš, da se z nekom pogovarjaš, mu prisluhneš, si vzameš čas zanj in mu preprosto poveš, da je življenje lepo. Potrebne so res majhne, preproste stvari, v katere je treba vložiti veliko ljubezni in potrpežljivosti. Če osvojiš to lekcijo, si osvojil srce slednjega otroka v Ciudad de los Ninos.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

 

Veliko stvari bo ostalo zapisanih v naših srcih, predvsem pa ta preprostost, iskrenost, ki odseva na obrazih otrok. Oni ne vidijo kako si oblečen, kakšen si na zunanji videz, vidijo tvoje srce. Vsakemu dajo priložnost, da ga spoznajo. Vsakemu dajo priložnost, da postane njihov prijatelj in vsakemu dovolijo biti, da je to kar je. Veselijo se majhnih stvari. Znajo sprejemati in znajo deliti in dati. V svoji enkratnosti ti pokažejo, da vrednote, kot so prijateljstvo, ljubezen, toplina, dobrota …, še vedno najdemo v svetu, le na trenutke pozabimo nanje in se prepustimo toku tistih malo manj vrednih.

 

 

Foto: Društvo mladih Vozel

 

Bodimo preprosti, bodimo iskreni, ljubeči in topli. Poiščimo v sebi tega otroka iz Peruja in bodimo on.

Društvo mladih Vozel