20 let Oratorija v Sloveniji

 

Oratorij je danes široko poznano in priznano poletno dogajanje po mnogih slovenskih župnijah. Za en teden, nekaj dni ali več tednov poveže med seboj otroke, mlade animatorje in njihove voditelje, razveseli starše, marsikje pa vključi še razne druge skupine in sodelavce. Večino oratorijev vsako leto povezuje glavni junak iz literature, Svetega pisma ali izmed svetnikov, ki se preko zgodbe predstavi otrokom. Na privlačen način otroke navdušuje za vrednote, za veselo krščansko življenje. Nepogrešljive sestavine oratorija so molitev, zgodba, kateheza, delavnice in igre ter seveda izleti, sveta maša in razne dogodivščine. Vse to se v Sloveniji dogaja že 20 let.

 

 

 http://foto.oratorij.net

 

Toda zgodovina sega še mnogo dlje…

 

 

Foto: SMP

 

 

Oratoriju je življenje dal duhovnik sv. Janez Bosko (1815-1888). Zavzel se je za fante, ki so prihajali v Turin, bili so revni, brez izobrazbe, niso imeli župnije, ki bi ji pripadali, bili so v nevarnosti, da zaidejo na kriva pota: najprej jih je začel zbirati ob nedeljah in jih učiti verskih resnic, pa tudi branja, pisanja, računanja, z njimi je molil, se igral, zabaval, hodil na sprehode… Pozneje je ustanovil večerne in nato prave šole in domove ter delavnice za učenje obrti. Najprej je svoje delo poimenoval nedeljski (praznični) oratorij, potem pa je to ime prešlo na vse njegovo delo in na vse njegovo poslanstvo z vsemi stavbami, igrišči itd. Njegovo vodilo je bilo pomagati fantom, da bi bili srečni na zemlji in v večnosti – biti dobri kristjani in pošteni državljani.

V istem času je nekaj podobnega v prav takem vzdušju veselja in ljubeznivosti delala tudi sv. Marija Mazzarello (1837-1881) v kraju Mornese v Piemontu (Italija). Kot dekle se je posvetila deklicam v svojem kraju in jih prav tako zbirala ob nedeljah, jih vodila na sprehode, poskrbela zdravo zabavo ter jih učila krščanskega življenja. Pozneje je s prijateljicami ustanovila šiviljsko delavnico, kjer je dekleta učila šivanja tudi z namenom, da bi jih obvarovala nevarnosti, jih naučila dostojanstvenega življenja žene in jim dala dobro krščansko vzgojo. Ko je don Bosko srečal Marijo Mazzarello in njene prijateljice, ki so na podoben način kot on vzgajale dekleta, je ustanovil skupaj z njo redovno družbo Hčera Marije Pomočnice (HMP).

Vzgojno delo tako don Boska kot Marije Mazzarello so usmerjali trije temelji: razum, vera in ljubeznivost, vzgojno metodo na teh temeljih pa je don Bosko poimenoval preventivni sistem. Mladim sta v svojih vzgojnih ustanovah ustvarila dom, kjer so se čutili sprejeti in ljubljeni. Omogočila sta jim šolanje, ki pripravlja na življenje. Uvajala sta jih v pristen odnos z Bogom ter veselo in odgovorno krščansko življenje. Nepogrešljiv sestavni del njune vzgoje pa je bila tudi igra, sprostitev, veselje, priložnost za prijateljske stike in za življenje v veselju. Prav to pa so štirje stebri oratorija: dom, šola, župnija, dvorišče.

Tak oratorij smo poznali tudi na Slovenskem pred že 2. svetovno vojno. Vojna vihra in režim po njej pa sta tako rekoč uničila vse štiridesetletno prizadevanje slovenskih salezijancev in pred kratkim začeto vzgojno delo HMP. Kljub temu so eni in drugi iskali načine, kako bi bili z mladimi in za mlade ter jim v salezijanskem duhu oznanjali Kristusa.

Leta 1988 je Salezijanska družina po vsem svetu obhajala stoletnico don Boskove smrti. To je bila tudi v Sloveniji priložnost za nove pogumne korake aktivnega dela za slovensko mladino. Slovenski salezijanci so z mladimi animatorji pripravili projekt Don Boskov šotor, ki je krožil predvsem po salezijanskih župnijah in se tam ustavil za dan ali dva. Čez dan je bil program za otroke, zvečer pa za mladino. Program je imel vse prvine sedanjega oratorija: petje, igra, kateheza, molitev, navzočnost animatorjev.

Isto leto so sestre HMP prvič pripravile Oratorij, kot ga poznamo danes, v Ljubljani v župniji sv. Jakoba, kjer so tudi sicer delovale kot katehistinje. Pod vodstvom sestre HMP in dveh animatork so se v župnijskih prostorih od 5. do 29. julija 1988 vsak dan zbirali osnovnošolski otroci. Bilo je veselo in zabavno, poučno in koristno. Zgodba “Bambo” jih je vodila v spoznavanju zakramentov. Ustvarjalnost so razvijali v raznih delavnicah; najbolj priljubljena je bila “znamkarska akcija”. Veliko je bilo iger, sprehodov, noben dan pa ni minil brez ure petja! Skratka pravi oratorij, ki je osrečil ne le otroke, ampak tudi njihove starše. V času njihove odsotnosti zaradi službe so otroci koristno zapolnili prosti počitniški čas.

Od tedaj naprej se je današnja oblika oratorija vse bolj razvijala in širila. Salezijanci so začeli z njimi na Rakovniku leta 1990, imeli pa so jih tudi v sklopu ljudskih misijonov na različnih župnijah od leta 1991 dalje. Leta 1993 in 1994 so salezijanski bogoslovci pripravili gradiva za poletni oratorij, ki se je izvajal na več župnijah.

Med oratoriji, ki so jih vodile sestre HMP, se je sv. Jakobu leta 1989 pridružilo še šest drugih, med njimi Gorje pri Bledu in Vuzenica. “Oratorijska vnema” je pripomogla, da je na pobudo sester HMP staro in razpadajoče župnišče na Sv. Primožu na Pohorju z leti dobilo novo podobo. Poleti ‘89 se je tam zbrala najprej skupina na “delavnem taboru”, ki je uredila prostore za letovanje otrok. Koliko veselega oratorijskega dogajanja je že bilo sredi neokrnjene narave na vrhu Sv. Primoža! Vsak dan poučna zgodba in delavnice, pesem in molitev, igre in sprehodi po zdaj že krepko uhojenih stezah in poteh. Prijetna izkušnja s Sv. Primoža na Pohorju je tudi skupno prenočevanje – tudi to v oratorijskem veselju in preprostosti.

Oratorijsko dogajanje, ki je že klilo v različnih krajih Slovenije, je doživelo pomemben prelom z izdajo prvega Oratorijskega priročnika. Izšel je pri založbi Salve v zbirki Animator leta 1995 z naslovom "Oh, ta direndaj (Babilonski stolp)". Od tedaj imamo vsako leto oratorijski priročnik, ki ga pripravljajo salezijanci in sestre HMP skupaj z mladimi animatorji, voditelji oratorijev, Mladinskim cehom in drugimi sodelavci.

Oratorij se je iz župnij, predvsem tistih, kjer so delovali salezijanci in sestre HMP, začel vse bolj širiti tudi v druge župnije. Število oratorijev in z njim število udeleženih otrok in mladih animatorjev je hitro raslo: v letu 1996 je program potekal v 25 župnijah, v letu 2000 pa v približno 70 župnijah. Leta 2004 je oratorij izvajalo 140 župnij, leta 2006 200 župnij, leta 2007 pa približno 240 župnij.

Teden poletnega oratorijskega dogajanja na neki župniji je torej delček velikega gibanja, ki vse poletje preplavlja Slovenijo. V ozadju teh tednov pa so številna izobraževalna, duhovna in tehnično-pripravljalna srečanja animatorjev po župnijah ter širša srečanja animatorjev s predstavitvijo oratorijskih gradiv spomladi, usposabljanja in posveti voditeljev oratorija, izobraževanja, organizirana s strani Mladinske akademije, jesensko srečanje animatorjev oratorija…

V vse več župnijah oratorij živi tudi med šolskim letom, saj med počitnicami ali ob sobotah pripravljajo oratorijske dneve, kjer otroci prav tako preko zgodbe, kateheze, delavnic in iger doživijo nekaj lepega in koristnega ali se pripravljajo na praznike.

Animatorje povezuje, obvešča ter jim omogoča pretok idej in materialov spletna stran http://www.oratorij.net/ ter http://www.animaforum.si/.
Vse to pa se dogaja zato, da bi se uresničile don Boskove besede za čim več deklet in fantov, za čim več otrok tudi danes v Sloveniji: “Eno samo željo imam: to, da bi vas videl srečne tukaj na zemlji in v večnosti!«

Pripravila: s. Majda Merzel, hmp