Aleluja za družino

Aleluja za družino, za to krasno pristanišče, dom, kamor se zakonca in otroci lahko zatečejo v veselih in žalostnih trenutkih! Vsaj tako si sama predstavljam…

Sama sem leto in pol žena in sedem mesecev mama. Posebno v zadnjem času tako pogosto razmišljam prav o besedi družina in jo naravnost občudujem, za kar pa sem v prvi vrsti hvaležna Bogu, da sem sama rasla v ljubeči družini, spoznala zanesljivega fanta – sedaj moža – in da se nama je rodil čudovit fantek. Sedaj smo čisto prava družina.

Foto: Tomaž Pisk

Ko sem razmišljala o tej besedi sem tako dobila prvo miselno povezavo z besedo varnost. V naši družini, ki je osnovana na zakonski zvezi med nama z možem se kot žena čutim tako varno. Moževa obljuba zvestobe me zavestno (še bolj pa podzavestno) greje in osrečuje! Zaupam njegovim besedam, še bolj pa računam na Božjo milost, ki nama je obljubljena z zakramentom svetega zakona in za katero še posebno prosim ob najinih nesporazumih.

Ta zakonska ljubezen, ki je osnova za dobro družino, pa daje občutek varnosti tudi otrokom. Že pri najinem sedemmesečnem sinčku vidim, kako različno reagira, ko se objameva ali ko se sporečeva. Nekoč, ko sem moža grdo gledala (in take so bile seveda tudi besede), se je začel kar jokati. Neverjetno! Njegovi odzivi so za naju velika spodbuda, da spore rešujeva kar se da mirno in da si izkazujeva ljubezen tudi v njegovi prisotnosti. Sama se tolikokrat spomnim svojih staršev, ko sta se objela ali poljubila pred nami otroki, kar se še sedaj. Kakšno srečo, predvsem pa notranji mir čutim ob tem, ker vem, da je vse v redu. Bogu hvala za njuno ljubezen!

Družina pa je tudi čudovit kraj porajanja novega življenja. Kakšen čudež je otrok! Kako refleksni in nagonski so njegovi prvi dnevi življenja, da ima tako kar največ možnosti, da preživi. In kako postaja njegovo delovanje vsak dan bolj zavestno. In to tako hitro. Kakšen bliskovit razvoj se zgodi že v njegovem prvem letu življenja. Gibanje, dojemanje, besedno razumevanje. Vse hoče vedeti, vse raziskati, vse spoznati. Kakšna želja po učenju, kakšno hotenje po še več … In to vse dela s smehom (razen seveda nesrečnih nezgod), ki tako razveseljuje vse okrog sebe. Kaj ni to res čudež, ki nastane iz dveh mikronskih celic. Pa tako popoln – mehka koža, zvedavi očki, mali nosek, okrogla lička, drobni prstki, okrogle nogice in tako spretne rokice… Že sama celica se mi zdi čudežna, kaj šele milijonski skupek le-teh, ki tako harmonično deluje. Ne! Ko se zapletem v to razmišljanje lahko samo še slavim. Slavim Boga za vse ustvarjeno: za moža, otroke, družino; za življenje v vseh razsežnostih, ki se ga tako veselim – tudi njegovega podarjanja.

Juta Pisk