Prostovoljno delo v Meghalayi (Indija)

Kaj pomeni tretji svet, kaj misijoni, kaj revščina? Vse to so vprašanja, ki so se mi zastavljala že daljše obdobje, a letošnje poletje sem imela priložnost to neposredno izkusiti. Za dva meseca sem odšla na prostovoljno delo v Meghalayo, državico v Indiji. To mi je omogočila skupina POTA, ki deluje v okviru MIC-a, predvsem pa koordinatorka Marija, ki je tja prostovoljce peljala že sedmo leto zapored. Naša skupinica je štela trinajst članov.

Foto: Mladi iz skupine Indija 2007

Naša zgodba je obsežna, razlikuje se od posameznika do posameznika. Ob prihodu domov sem takoj naletela na vprašanje "kako je bilo", moj takojšnji odgovor je bil "fino". Zatem pa sem za nekaj minut utihnila, saj nisem vedela - in še vedno ne vem - kako svojo izkušnjo opisati v nekaj stavkih.

Foto: Mladi iz skupine Indija 2007

V Meghalayi smo bili v dvojkah, trojkah razdeljeni po podeželskih misijonih, vsak je pomagal, kjer je bil potreben in kjer je lahko največ ponudil. Sama sem se ukvarjala predvsem s glasbo - punce smo učile nove pesmi, malo instrumentov, teorije. To naj bi bila naša osnovna zadolžitev, a kmalu sem odkrila, da je bistvo v prilagodljivosti. Vsak dan je bil drugačen, počela sem tudi stvari, za katere sem do tedaj mislila, da jih ne znam - pomagale smo pri poučevanju petletnikov (ki jih je bilo v enem majhnem razredu kakih devetdeset), sodelovale pri pripravah na to in ono, na vasi imele celodneven program za otroke.

Foto: Mladi iz skupine Indija 2007

A včasih smo preprosto sedle skupaj z ljudmi, z njimi molile in se pogovarjale. Ves čas pa sem imela priložnost spoznavati čudovite ljudi. Od majhnih deklic, ki so mi skoraj zbile očala z nosu, ko so mi poskušale dati lupčka za lahko noč, pisemc, ki so sporočala "hvala za današnjo pesem", sester, ki kljub zahtevnemu in napornemu delu, ohranjajo navdušenje in veselje, do preprostih ljudi na vasi, ki so nas z odprtim srcem sprejeli medse. Zdaj mi misijon ne predstavlja le ideje, kraja kamor odhajajo naši duhovniki in denar. Zame je to kopica otrok željnih znanja, je veselje kljub za nas "nemogočim" razmeram in je predvsem predanost tistih, ki delajo za druge in širijo ljubezen. Našla sem vrednote, ki so nam vsem skupne, a so pri nas pogosto skrite, pozabljene. Nazaj sem prišla mnogo bogatejša, a hkrati se še vedno zavedam: "Najtežje je misijonariti doma".

Klara Debeljak