UTRINKI IZ ZAGREBA

 

Nekako me je najbolj nagovorila večerna skupna molitev. Po napornem dnevu prav dobro dene umiritev s pomočjo taizejskih kanonov, ki romarja potopijo v meditacijo in pomagajo vzpostaviti stik z Bogom. Biti del te velike množice mladih, ki so v soju sveč zatopljeni v petje in molitev, je nekaj nepopisnega. Občutki radosti, miru, varnosti in božje bližine kar sami privrejo na dan. To je tudi eden izmed razlogov zakaj se vedno znova želim udeležiti taizejskih srečanj.

Tina

 

 

Foto: Sinaj

 

Romanje v Zagreb je bilo moje prvo novoletno romanje s taizejsko skupnostjo. Na srečanju sem pela v zboru in tako še močneje doživela taizejske speve, ki predstavljajo pomemben del molitve. V tej molitvi mi je najbolj všeč povezanost kristjanov – dejansko ni pomembno, ali si katolik, oziroma ali drugi niso katoliki, ker vsi verujemo isto. Kot katoličanka sem sicer pogrešala Najsvetejše, vendar mi je nekako zadoščal tudi prostor "tišina", ki je namenjen osebni molitvi. Vsekakor pa konec letošnjega leta sledi romanje v Ženevo.

Jerneja

 

 

Foto: Sinaj

 

Zagreb… Mnogo mladih, veselih, preprostih, odprtih,  polnih življenja,  upanja… Iščoči Boga, smisel, mir. Na molitvah, na srečanjih v župniji, mnogo je bilo priložnosti za duhovno obogatitev in osvežitev. Prava popotnica za prihajajoče novo leto. Prijazni gostitelji, dobra organizacija, lepo mesto in seveda odlična družba (mimogrede, sodelovati v delovni skupini je zakon) – skupaj s(m)o doprinesli k posebnemu, drugačnemu in enkratnemu ''praznovanju'' novega leta.

Maja

 

 

Foto: Sinaj

 

Taizejsko srečanje mladih v Zagrebu je pokazalo že (ali pa še ne) tako znani taizejski duh. Da se lahko pogovarjaš s komerkoli. Ali pa poješ s komerkoli. Da lahko poveš, kaj misliš in da lahko poslušaš, kaj mislijo ljudje iz drugih držav! Da sprejemaš in se družiš… Pa če to pomeni, da ti pomaha nekdo, ki ga ne poznaš… ali pa, da se učiš, kako po poljsko reči dober tek… gradiš za prihodnost.

Tilen

 

 

Foto: Sinaj

Le kdo ne pozna Oliverja Dragojeviča in njegovo pesem Božič je. On poje še z ostalimi pevci: Svim u Zemlji Hrvatskoj, Svima na Svetu tom, Božič je,  u srcom mojm i tvom. Rodio se je Neba Sin na veselje Svim. Božič je čas pričakovanja in umiritve. Teizejsko srečanje pa nekako podaljša ta Božični čas še za nekaj časa. Ta občutek pričakovanja in sreče. Kljub temu, da ni snega, da vsi gledajo kako velika darila bojo kupili, še obstaja kraj kjer se da doživet radost in to je bilo letos za Evropsko mladino v Zagrebu. 

 

 

Foto: Sinaj

 

Bil sem prvič v Zagrebu in leto prej sem srečal neke punce Zagrebčanke, ki so bile samovšečne. O, Bog kaj me čaka čeprav samo za 3 dni, sem si dejal. Ko sem prišel v Soboto na glavni Kolodvor se spravim na tramvaj, seveda brez karte(ulaznice) in jaz občudujem mesto. Bilo mi je tako všeč, da sem samo gledal in strmel v prelepe zgradbe. Ujej potem se jaz zavem kam moram. Neki Velesejam! Nič kaj hočem, moraš se znebit lastne omejitve in vprašam neko ženico za smer.  Ona me pogleda, pomisli in reče,  da sem na napačnem kraju. Pa sem si mislil bom že prišel. Se obrnem in me prime za rame ter mi reče ne skrbi. Idi s tem tramvajem do zadnje postaje potem pa na avtobus 6. In prišel sem, brez kakršnekoli mestne karte do Velesejma. Hvala Bogu. Domačine sem doživel v neki prelepi luči povsem novi in kako verni so, ter koliko prelepih cerkva imajo. Še na glavnem kolodvoru je kapelica. Bilo je nepozabno in hkrati umirjeno. Dragi moji poslovil se bom z sklepom, katerega sem nekako letos in lani zaživel, ter vam polagam na srce:
"Dialog je za ljubezen, kar je kri za telo. Ko se kri neha pretakati, telo umre. Ko se neha dialog, ljubezen umre, rodita pa se užaljenost in sovraštvo. Toda dialog lahko obudi mrtve odnose, to pa je res pravi čudež."   

Boštjan

 

 

Foto: Sinaj

 

Da grem v Zagreb na pet-dnevno srečanje, sem se odločila zadnji trenutek in s točno določenim namenom. Kot prvo sem želela nekaj popolnoma drugačnega od divje študentske zabave, ki sem jo lahko deležna vsak trenutek, hotela sem dati mislim mir in čas, da potujejo po moji glavi kakor hočejo in da si končno zopet najdejo svoje mesto. Ko sem prišla v Zagreb, ni bilo nič tako kot sem pričakovala. Prav malo sem imela časa zase, saj sem spoznala nekaj ljudi, s katerimi sem se nato družila. Na dan odhoda proti domu, sem si mislila, da sem »zabluzila«, da sem hotela te dni preživeti drugače, da nisem ničesar naredila zase, da nisem dobila nič od tistega, zaradi česar sem šla. Ko sem prišla domov, sem videla, da sem drugačna, bolj vesela, bolj to, kar sem … dobila sem prav točno tisto, kar sem želela, povrhu vsega pa še prijatelje.

Vilma

 

 

Foto: Sinaj

 

Utrinki iz Zagreba: Mislim, da je bilo srečanje zame malo manj standardno kot ga je doživljala večina, ki je prišla z avtobusom ali z vlakom.

Manjša ekipa se nas je zbrala v privat stanovanju (»tut zastonj«). V svoji sredi smo imeli invalidko in je bilo res lepo, ko štiri punce in dva fanta pomagajo invalidki po stopnicah, na tramvaj,… Delovali smo kot ena velika družina! Pa skoz sm mislu, da so punce sam nežna bitja. Kdo to pravi?

Pri molitvah, ki so bile v Zagrebu mi še ''čist malo'' manjka lekcija v tišini, pol pa bo.

Jani

 

 

Foto: Sinaj