ROMUNIJA

 

DOBRODOŠLI V DEŽELI DRAKULE

 

To so bile prve besede dobrodošlice domačinov, ko smo se 30. avgusta mladi iz Estonije, Nemčije, Latvije, Norveške, Poljske, Romunije, Rusije, Slovaške in Slovenije zbrali na enotedenskem srečanju EUSTORY Youth Academy v Romuniji. Naslov srečanja je bil 'Multipne kulture in civilizacije - blagoslov ali grožnja?'.


Po opravljenih carinskih formalnostih na letališču smo odšli na spoznavno večerjo v center Bukarešte, kjer smo preživeli naslednja dva dni.


Prvi dan v Bukarešti smo posvetili spoznavanju mesta in njegove zgodovine. Kmalu je sledilo srečanje z gospodom Ionom Illiescom, bivšim predsednikom Romunije, na temo: 'Romunija se sooča z 21. stoletjem'. Pogovor je bil zelo sproščen, četudi so nas ves čas obkrožali Illiescovi telesni stražarji in je morala vsa predvidena vprašanja naprej slišati njegova tajnica. Po kosilu smo se odpravili na ogled druge največje stavbe na svetu (takoj za Pentagonom) Parliament Palace. Nato je sledilo delo po skupinah: preobrazili smo se v arhitekte, zgodovinarje in politike ter skušali s skupnimi močmi predstaviti nove rešitve za Trg revolucije. Kraj, kjer se je decembra 1989 začela osvoboditev romunskega ljudstva izpod komunizma, je namreč opremljen z nerazumljivim spomenikom v obliki krompirja, za katerega še prebivalci ne vedo, kaj pravzaprav pomeni.


Naslednji dan smo imeli srečanje z gospo Doino Šerban, informacijsko pooblaščenko v Evropski Uniji. Nato smo se z avtobusom odpravili na peturno vožnjo do središča Transilvanije - Sighisoare. Po prihodu smo se nastanili v hotelu, točno deset metrov stran od hiše, kjer je nekaj let živel tudi Vlad Tepeš, bolj znan pod imenom grof Drakula.


V soboto je bilo na vrsti raziskovanje Sighisoare. Povzpeli smo se na vrh urnega stolpa, katerega notranjost je preurejena v zgodovinski muzej mesta. Sledil je ogled katoliških, protestantskih in pravoslavnih cerkva. Zelo zanimivo je bilo v pravoslavnih cerkvah, saj je bila v vsaki po najmanj ena poroka. Tako smo lahko prisostvovali pravoslavnim poročnim obredom. Potem je bilo na vrsti delo po skupinah – vsaka skupina je predstavila eno religijo in njene značilnosti. Sledila je še debata o religijah v Romuniji kot multietničnem okolju. Ko je bil formalni del programa zaključen, smo se sprostili ob gledanju dveh predstav lokalnega mladinskega teatra.


V nedeljo smo odšli na daljšo ekskurzijo v mesto Sibiu, ki je bilo izbrano za evropsko prestolnico kulture v letu 2007. Tudi v ponedeljek nas je čakala ekskurzija, tokrat v Targu-Mureš, mesto z madžarsko manjšino. Srečali smo se z gospodom Kelemenom Atillo, članom romunskega parlamenta in opazovalcem v evropskem parlamentu. Sledilo je srečanje na 'Unirea' srednji šoli z Andrejo Pap, nagrajenko romunskega tekmovanja EUSTORY - Istoria mea. Predstavila nam je svojo raziskovalno nalogo, ki je govorila prav o madžarski manjšini v Targu-Murešu. Po tradicionalnem romunskem kosilu, ki je vključevalo polento in čevapčiče, smo se odpravili nazaj proti Sighisoari.


V torek je bila po zajtrku na vrsti ponovna pot do Bukarešte, kjer smo imeli nekaj uric prostega časa za nakupovanje spominkov, nato pa smo se udeležili premiere knjige Istoria mea, v kateri so objavljene zmagovalne naloge na EUSTORY tekmovanju v Romuniji. Zvečer smo imeli slavnostno poslovilno večerjo v restavraciji grofa Drakule. Cedeča kri na stenah, nagačene živali in sveče so oznanjale prihod tega mističnega zlobneža, ki se nam je točno ob polnoči tudi pridružil. Povedal nam je svojo življenjsko zgodbo, nato pa odhitel novim žrtvam naproti. Jedi so bile prav tako zelo skrbno izbrane - pili smo svežo kri in jedli na pol zapečene podgane, da se je, ko si jih prerezal na pol, iz njih pocedila kri. Zabavno, neverjetno in strašljivo hkrati.


Kot bi mignil je prišla sreda in s tem tudi konec naše balkanske pravljice. Vsem se je zdel preživeti teden prekratek in kar nismo hoteli oditi. Romunija je v vseh nas pustila velik pečat. S svojo gostoljubnostjo in prijaznostjo so se nam prikupili ljudje, čudovita pokrajina, romunska kultura in umetnost.


Romunija je vsekakor dežela, ki jo je vredno obiskati.

 

Marjeta Hrvatin, 3. a
Škofijska gimnazija Vipava