Mladi iz Ribnice v Ženevi

11. januar 2008

Taize sem prej poznala le po taizejskih napevih. Enkrat sem bila na taizejski molitvi v Ribnici in bilo mi je všeč.

Potem se je v začetku novembra 2007 začelo v Ribnici govoriti o novoletnem srečanju v Ženevi. Skoraj brez premišljevanja sem se še pravi čas prijavila. Na mojo odločitev je vplivalo tudi to, da so se prijavili tudi moji prijatelji in prijateljice »altke« :).

Želela sem si, da bi novo leto preživela nekje drugje, na malo drugačen način in v dobri družbi. Že prej sem bila dvakrat na mednarodnem festivalu mladih v Međugorju in pa tudi v Stični večkrat. Pričakovala sem nekaj podobnega… Pa vendar je bilo precej drugače.

 

 

Foto: RMS

 

 

Všeč mi je bilo pri družini, saj smo bile nastanjene pri enem Portugalcu, ki je govoril le materinščino in francoščino. Si predstavljate? Če ne bi bila zraven vpletena, ne bi nikoli verjela, da se da vse zmenit, tudi če ne znaš jezika. Malo po nemško, angleško, francosko, tudi latinsko, poljsko (imeli smo tudi dve Poljakinji za sostanovalki), špansko… pa gre. Pa seveda mimika in kazanje z rokami. Presenetila sta me predvsem njegova gostoljubnost in zaupljivost.

 

Glede duhovnosti so mi bile bolj všeč molitve po župnijah. Več sem razumela in se lahko bolj zbrala in vživela. Pa tudi sami smo lahko sodelovali. No, pa saj tudi skupne molitve niso bile slabe…

 

 

Foto: RMS

 

 

Ker se sama ne vozim v šolo, nimam izkušenj s tem. Čeprav so bile vožnje kar naporne, sem pa med njimi spoznala največ tujih ljudi in se z njimi tudi pogovarjala. Najbolj prijazni so bili Španci, pa en Poljak. Te si bom za vedno zapomnila.

 

Nekaj mojih pričakovanj se je izpolnilo, par stvari pa me je presenetilo. Tako na primer novoletna fešta :). »Zakon« je tudi to, da smo se z nekaterimi prijatelji še bolj povezali med seboj.

 

 

Foto: RMS

 

 

Upam, da nisem komu povzročila preveč preglavic… Enkrat sem namreč med  sprehajanjem po mestu izgubila skupino. Kmalu bi zagnala paniko, če me ne bi kaj hitro našli.

 

Dobila sem nove izkušnje. Mogoče pa se bom na Taize še kdaj prijavila. Še ne razmišljam o tem... 

 

 

Foto: RMS

 

 

Na koncu pa bi se rada zahvalila. Najprej Heleni, saj smo zaradi nje veliko hodili in si tudi veliko zanimivih stvari ogledali. Pa tudi vsem ostalim, saj je vsak prispeval delček, da si bom to srečanje zapomnila v zelo lepem spominu :).

Ana

 

 

Foto: RMS

 

Na Taizeju sem bila prvič in bilo je bolje kot sem pričakovala. Presenetila me je zelo dobra organizacija, od sprejema in razdelitve skupin, do razdeljevanja obrokov, molitve po župnijah...

Krasen občutek je biti pri molitvi s 40.000 ljudmi na kupu, z njimi prepevati in biti v popolni tišini. Še bolj všeč pa mi je bil pogovor o svojih izkušnjah z ljudmi iz različnih držav, kjer se je moral seveda vsak bolj ali manj potruditi, da ga razume celotna skupina, v kateri je. Vzdušje je bilo kar dobro, in če je bil eden od tvojih ciljev narediti nekaj zase, ti je lahko uspelo. =)

Manca

 

 

Foto: RMS

 

V tretje gre rado, v četrto pa lepše – tako sem doživljal svojo četrto odločitev, da se udeležim evropskega srečanja mladih, tokrat v Ženevi.

Letošnje srečanje mi bo ostalo v spominu kot prvo, na katerem sem aktivno sodeloval v vlogi animatorja skupine. Moja naloga je bila, da hodim na jutranje sestanke pred molitvami, posredujem pomembne informacije svoji skupini in skrbim za branje molitvenih besedil tudi v slovenščini. Poleg tega sem moral, tako kot tudi animatorji iz drugih držav, prevzeti vodenje ene pogovorne skupine, ki je po jutranjih molitvah razpredala o bolj ali manj pomembnih temah. Animatorstva nisem doživljal kot pritisk ali dodatno obveznost, ampak kot možnost spoznavanja novih ljudi in pridobivanja izkušenj. Včasih v življenju prav pride, če znaš premostiti jezikovne in kulturne ovire ter stopiti v bolj oseben odnos s "tujci", čeprav preko jezika, ki ni niti materni, niti večinsko veselje za učenje.

 

 

Foto: RMS

 

 

Med pogovori v narodnostno mešanih skupinah sem večkrat naletel na težavo, kako se pogovarjati o predpisanih temah (določena vprašanja smo kot sugestijo dobili v Pismu iz Taizeja) v tujem jeziku (angleščini), če pa bi se o tem težko razgovoril celo v slovenščini. Seveda se je v takih primerih potrebno znajti in temo speljati na lažje obvladljiva področja, ne bi bilo pa slabo s strani organizatorjev pomisliti na ta problem.

Celoten teden v Ženevi je bil fantastičen že sam po sebi,  poplačan trud pa ga je še zloščil do nepozabnega sijaja. Diabetikom priporočam, da prejšnjega stavka ne preberejo še enkrat:)

Nejc

 

 

Foto: RMS

 

Letošnje Taizejsko srečanje je bilo že moje peto te vrste. Takšno srečanje se mi zdi ena izmed boljših možnosti preživljanja novoletnih praznikov. S prijatelji si lahko kot turist ogledaš znamenitosti evropskih mest in spoznaš ljudi različnih kultur. Vendar pri meni (mislim pa, da tudi pri večini romarjev) prednjači drug namen udeleževanja novoletnih srečanj. Melodije taizejskih pesmi me umirijo in pripravijo na osebno molitev. Ob koncu iztekajočega leta naredim »inventuro« in se zahvalim Bogu za vse milosti in darove, ki sem jih bila deležna vsak dan, hkrati pa Njemu izročim tudi prihajajoče leto in se priporočim za Njegovo varstvo.
Na vsakem takem srečanju me še vedno posebej pozitivno presenetijo tri stvari:

 

 

Foto: RMS

 

 

1. nepozabna gostoljubnost in zaupljivost gostiteljev. Vsakič sem imela to srečo, da sem bila nastanjena pri družinah. In vsakič znova sem bila presenečena nad njihovo gostoljubnostjo, radodarnostjo, pripravljenostjo, da ti ustrežejo v vsem. Ko pa sem v roke dobila ključe njihove hiše ali stanovanja, sem ostala brez besed. Da popolnemu tujcu zaupajo (skorajda) vso svojo lastnino?

2. nobenih izgredov kljub nepregledni množici. Kolikokrat beremo ali poslušamo, da se na teh ali onih prireditvah, kjer je prisotna velika množica ljudi, dogajajo razni incidenti, da mora posredovati policija, da morajo nekatere odpeljati celo v bolnišnico. Tukaj je 40.000 mladih vsak dan v vrstah čakalo na hrano, se kot sardele prevažalo v nabito polnih avtobusih… pa ni bilo nikoli slišati jamranja ali godrnjanja nad tako gnečo. Ne. Slišati je bilo petje, smeh. To je bila priložnost, da si spoznal nove ljudi. In na koncu smo vsi prišli do želene postaje in do svojega obroka hrane.

 

 

Foto: RMS

 

 

3. zbranost med molitvijo. Marsikdo bi pomislil, da se v hali z nekaj deset tisoč mladimi ne bi mogel zbrati za molitev. Na teh srečanjih to nikoli ni bil problem. Tišina, ki zavlada med molitvijo, je neverjetna. Včasih se bojim obrniti list v pesmarici, da ne bi zmotila soseda v njegovi zbranosti.

 

Srečanje je izpolnilo moja osebna pričakovanja in cilj po zbližanju odnosa z Bogom, kar pa je zame bistvo.

Helena

 

 

Foto: RMS

 

V Ženevi nama je bilo (obema skupaj in vsakemu posebej :)) super! Svoje je naredila dobra družba (pač Ribnčani, hehe), oba sva pa tudi imela srečo z namestitvijo, saj so bili gostitelji zelo gostoljubni, zanimivi in… res zakon! :) Na taizejskem srečanju za novo leto sva bila oba drugič (prvič v Milanu) in obakrat so bila najina pričakovanja izpolnjena…

 

 

Foto: RMS

 

 

Letos je bilo v Ženevi malo drugače kar se tiče duhovnosti, saj smo šli s skupino na res vse molitve, čeprav je pa tudi res, da se po napornem dnevu ne moreš vedno dovolj zbrati, da bi se te molitve zares dotaknile. Vendar je to stvar vsakega posameznika… v večini primerov so molitve dosegle svoj namen. Aja pa še novoletna fešta je bila tudi odlična! Sploh ko spoznaš, da disko glasba ne pozna starostne omejitve (70 letniki absolutno še niso prestari za te stvari he he). Ja n'č, fajn smo se mel a ne? :)

Gorazd in Judita

 

 

<<< nazaj