Boljši je mir kot večna vojna

6. april 2008

Vse je utihnilo - zastrašujoči zvoki pušk in tankov, glasni kriki bolečine ter komaj slišno ječanje umirajočih vojakov. Ničesar ni več. Ni ne boja, ne ukazov za premik, ni več nobenega upanja na zmago. V zavesi gostega črnega dima ležijo krvava in iznakažena trupla, trupla mož, očetov, bratov in sinov, ki so tvegali vse, da bi zaščitili domovino. Ostalo je samo trpljenje. Ostala je samo bolečina. Ostala so samo vprašanja.

Zakaj? Zakaj svetu vladajo sovraštvo in  vojne? Kdo si želi večne bolečine in smrti? Mar ne bi bilo lepše, če bi svetu vladal mir? Toda zanj je potrebna iskrena ljubezen do sočloveka, sprejemanje različnosti, zaupanje v vrednote, pripravljenost na pogovor, predvsem pa zavedanje, da si moramo miru vsi želeti in ga vsak po svoje udejanjati. Verjetno je o tem razmišljal Karl Jenkins, ko je ustvarjal mašo za mir z naslovom Oboroženi mož, in tega se zavedamo tudi mladi s katoliških gimnazij, ki smo združili svoje moči in v nedeljo, 30. marca 2008, v strogem vojaškem ritmu zakorakali na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma.

 

 

VIDEO IZBOR: DOBRODELNI KONCERT SLOMŠKOVE USTANOVE - Karl Jenkins: MAŠA ZA MIR

 

 

Foto: RTV SLO

 

 

Vrste so naenkrat obstale, ropot je utihnil in ko so nas obsvetile luči, smo na pred povsem polno dvorano stali združeni zbor in orkester katoliških gimnazij pod taktirko dirigenta Damijana Močnika, sopranistka Barbara Tišler ter dramski igralec Pavle Ravnohrib. Vsi smo bili pripravljeni – ne na krvav spopad -  temveč na pogumno in ubrano petje v pomoč Slomškovi ustanovi, ki si na različne načine prizadeva, da bi omogočila šolanje na kateri od štirih katoliških gimnazij tudi dijakom iz socialno šibkejših družin. Ker pa smo vedeli, da bo več kot enourni nastop zahteven, smo se nanj temeljito pripravili.

 

 

Foto: RTV SLO

 

 

S pevskimi vajami smo začeli že na začetku šolskega leta pod strogim nadzorom naših zborovodij. Mladinski mešani pevski zbor Gimnazije Želimlje že vrsto let vodi Polona Stegu, medtem ko so druge usmerjali Loredana Sajovic, Tadej Kušar in Damijan Močnik; orkester pa je svoj del vadil skupaj z mentorjem Dragom Arkom. Dobro pripravljeni nismo niti podvomili v pevsko zmago, zato smo samozavestno stali na odru. Bilo nas je veliko, verjetno okrog… fantov in deklet, a smo vendar peli kot enovit zbor, ki že dolgo nastopa. Mogoče je k temu pripomogla misel, da smo del nečesa lepega, pomembnega, koristnega. Poleg tega se je Jenkinsova maša izvajala prvič  v Sloveniji, kar nas je navdajalo s ponosom in veliko odgovornostjo. Kljub uglednim gostom, saj je bilo v dvorani veliko ministrov s predsednikom vlade na čelu, mnogo slovenskih škofov, apostolski nuncij, nas ni premagala trema. Z občutkom smo peli o boju, bolečini, izgubi prijatelja in groznih pogledih na bojišča, a spremljala nas je zavest, da s svojim sodelovanjem pomagamo sošolcem in prijateljem ter prispevamo svoj del v boju za mir. Ta misel nam je dajala moč že med vajami, še bolj pa med samo izvedbo, ko smo zvesto sledili dirigentu in si vsak po svoje prizadevali, da bi bilo vse natančno odpeto. Imela sem občutek, da se je energija samo stopnjevala do zaključka, ko smo iz vsega srca zapeli,  da je boljši mir kot večna vojna in da je boljši mir kot vsakršna vojna.

 

 

Foto: RTV SLO

 

 

Zmagala je ideja miru. Zmagalo je dobro. S koncertom smo organizatorji, nastopajoči, častni pokrovitelj prireditve, predsednik vlade,  g. Janez Janša, ter občinstvo v dvorani in pred televizijskimi ekrani veliko prispevali k dobremu. Zaključna pesem nam je vlila novega optimizma, da je mir na svetu še mogoč. Naj Bog obriše vse solze in naj ne bo več žalosti, joka in bolečine, naj ne bo več smrti! Naj vlada mir! Vesela sem, da sem bila lahko v nedeljo delček tega sporočila.

Eva Pezdirc, Gimnazija Želimlje

<<< nazaj