V novo leto z Marijinim blagoslovom

18. januar 2008

Še vsa polna prazničnega vzdušja sem v soboto zjutraj stopila na avtobus, ki je imel na vetrobranskem steklu prilepljeno veliko sliko Marije, Kraljice Miru. Kljub zgodnjim jutranjim uram je po avtobusu vršalo veselo pogovarjanje, vzkliki ob srečanju s starimi znanci ter prijazni nasmehi ob spoznavanju novih ljudi. Komaj sem po nekaj minutah, ko je avtobus krenil iz Ljubljane uspela pozdravit vse potnike ter jih povabit na skupno molitev za varno pot in naše romanje se je pričelo. V srcu je tihi glasek ponavljal: "Domov, domov k Mariji, …"



Gospod nas vsako leto znova preseneti, koliko različnih mladih zbere skupaj in čeprav smo vsak iz svojega konca, je že po nekaj urah, kot da bi se poznali celo večnost. Na avtobusu se sliši veselo prepevanje in slavljenje, vmes molitev in predstavitev, pa spet petje in pogovor in tistih devet ur mine kot utrinek. Zvečer nas je avtobus pripeljal prav v središče Međugorja, pred cerkev, kjer se je že vršila molitev rožnega venca v mnogih različnih jezikih, kateri je sledila sveta maša, ki nas je kar popeljala iz vsakdanjika v svet svetosti in želje, da bi bili z našo nebeško mamico.

 

 

Foto: Slavko Činkelj

 

 

Po dobrem nočnem počitku, smo se v nedeljo odpravili najprej na hrib prikazovanja, imenovan Crnica, kjer smo ob molitvi in meditacijah premišljevali veseli in žalostni del rožnega venca, ter hkrati pustili Jezusu, da se dotakne naših src in nas notranje ozdravi. Po čudovitem kosilu smo se odpravili na potep po Međugorju. Najprej smo obiskali dekleta iz skupnosti Cenacolo, ki so nam spregovorila o svojem preteklem življenju na drogi, ter novem življenju z Bogom. Marsikdo je v njihovi kapelici dobil poguma in moči za naprej, pa tudi kakšen navdih in odločitev za svoje življenje.

 

 

Foto: Slavko Činkelj

 

 

Nato smo krenili mimo mnogih hotelčkov in trgovinic malo ven iz Međugorja v Majčino selo, kjer so nas prijazno pozdravili otroci, glavni akterji v tej skupnosti. Majčino selo je postavil že pokojni p. Slavko Barbarič za sirote in otroke brez doma, kot varno zavetje zanje, ter vzpodbudo za druge. Danes prihajajo na ta kraj prostovoljci iz vsega sveta in pomagajo tako ali drugače pri delu z otroki. Pri delu, predvsem fizičnem, jim pomagajo fantje iz skupnosti Usmiljeni oče, ki jo je prav tako ustanovil p. Barbarič, da bi mnogi fantje, ki v življenju ne najdejo smisla ob pomoči drugim začutili, da so potrebni in ljubljeni. In že nas je cerkveni zvon vabil v cerkev na sveto mašo. V ponedeljek smo jutranjo in življenjsko zaspanost premagovali na vzponu na Križevac, kjer smo spremljali Jezusa po križevem potu in molili za vse, ki jih nosimo v srcu in so molitve potrebni. In po poti skozi spolzke skale in ostro kamenje, nas je na vrhu čakalo vstajenje in prav prijetno sonce, ki nas je grelo skozi trenutke tišine in miru.

 

 

Foto: Slavko Činkelj

 

 

Po kosilu smo na hitro skočili še po spominke in darilca, kajti silvesterski večer nas je večina, po ogledu predstave "Žive Jaslice", želela preživeti pred Najsvetejšim, ter vstopiti v Novo leto s sveto mašo in molitvijo. Nič hrupa, nič norenja, nič alkohola, prva stvar v novem letu misel, "tukaj sem Gospod" in prvo voščilo bratom in sestram : "Mir s teboj". Sveti maši je kot vsako leto sledilo veselo rajanje pred cerkvijo, ki smo ga do jutranjih ur nadaljevali še v našem hotelčku. Najbolj pridni so se odpravili kar hitro spat, saj so želeli zjutraj pozdraviti vidkinjo Vicko in prisluhniti Marijinim sporočilom, ostali pa smo se jim pridružili na jutranji sveti maši, s katero smo se Gospodu zahvalili za vsa darila, ter se počasi vkrcali na našo potujočo kapelico. Pot domov so polepšala pričevanja o doživetjih v Međugorju in čudovitih delih, ki jih Gospod dela v naših življenjih. V srcih pa je odmeval spev: Ave Marija.

Jezusova straža

 

<<< nazaj