Pojdimo skupaj! Kam? Pod Marijin plašč....

7. julij 2008

Sedim v kapeli na Brezjah. Na prvi pogled zelo nenavaden prostor za pisanje na prenosni računalnik. A vendar zame v tem trenutku najprimernejši za to, da strnem občutke in misli o preteklem romanju na Ptujsko goro, ki je letos doživelo preporod in spremembo. Prejšnja leta romanje namreč ni bilo nočno, ampak so se mladi na pot podali že v zgodnjih jutranjih urah.

Bilo je v noči med torkom in sredo, natančneje s pričetkom 24. junija, ko se je prijetna množica mladih iz štajerskih župnij napotila proti Ptujski gori. Kljub vremenu, ki je sprva delovalo nenaklonjeno romarjem, kateri se vedno v upanju in zaupanju v Božjo previdnost podamo na Božjo pot in pričakujemo lepo vreme. Tokrat je bilo vse prej kot jasno nebo, kazali so se oblaki in pojavile dežne kaplje, kasneje naliv. Vse to je bila zame osebno le preizkušnja, poslana od Zgoraj; da smo pokazali, ali si romanja res želimo in hočemo s tem, ko se ga udeležimo počastiti Očeta in Mati Marijo, ali pa bomo le še bolj oklevali, kasneje pa brez slabe vesti ostali doma. Veliko je verjetno takšnih, ki ovire (slabega vremena) niso premagali in iz rok, bolje rečeno iz src izpustili priložnost, da ponovno duhovno zrastejo, se obogatijo, morda poživijo, ali preprosto družijo s svojimi vrstniki in Jezusom.

 

 

 

 

Tisti pa, ki smo pogumno in brez strahu korakali proti Ptujski gori, pod Marijino zavetje, lahko z gotovostjo trdimo, da smo doživeli še eno jasno potrditev Božje ljubezni do nas in občutek topline, ki je preveval iz vsakega kotička lepe Marijine cerkve.

V Župečjo vas smo prišli z lastnim prevozom – nekaj zagretih in neustrašnih je prišlo s kolesi (kapo dol :)), ostali z avtomobili. Zbirali smo se počasi, a vztrajno, na koncu smo cerkvico pošteno napolnili in jo zasuli s smehom, pogovorom in programom, ki so ga vestno pripravili letošnji organizatorji nočnega romanja mladih na Ptujsko goro, animatorji iz župnije Slivnica.

 

 

 

 

 

Po tem, ko se je prav vsak izmed nas predstavil, smo pozorno prisluhnili zgodbi o Pavlu, izdelovalcu šotorov, ki je bil zelo zaljubljen v Lidijo, pa je ni znal osvojiti. Posvetoval se je z nami in ji zapel, no - kar vsi smo ji zapeli, zaplesali in ji namenili veliko dobre volje. Ampak ni ji bilo dovolj :(.  Pavel pa ni hotel kar odnehati, zato je za nasvet vprašal še izobraženega učitelja. Dobro mu je svetoval, naj pogleda vase in ji pokloni nekaj svojega, kar bo prišlo iz njegovega srca in bo predvsem sad ljubezni, ki jo goji do svoje izvoljenke. No in ta način se je izkazal za rodovitnega. Bakle so bile pripravljene: prižgane, da nam svetijo na poti do cilja. Prihajamo!

 

 

 

 

Bili smo zelo navdušeni in željni daritve sv. maše, ko se bomo znova in drugače srečali z Jezusom, ga sprejeli v svoja srca, se mu poklonili in mu darovali vse svoje kar imamo. Še posebej me je razveselila novica, da bo sv. mašo vodil in daroval g. Robert Friškovec.

 

 

 

 

 

»A to je tisti, ki spoveduje zapornike? Pa zmagal je na televizijskem tekmovanju Zvezde pojejo? A res? On bo prišel? O, hudo!«
»Itak! Ta tip je tak car!«
To so bili naši odzivi in sprejem že na videz notranje zelo bogatega duhovnika, ki je zagotovo nekaj posebnega. Prav je, da se ob tem zahvalim animatorjem, slivniškemu gospodu župniku, vsem, ki so zadolženi za mladino v mariborski nadškofiji, vsem, ki so se potrudili, ne le pripeljati Friškovca na Ptujsko goro, ampak poskrbeli za vse »tehnične« zadeve, za glasbo, petje in prijeten program. Iskrena hvala za ves Vaš trudi in zato, da ste bili ORODJE v Božjih rokah!

 

 

 

 

Ko ti v srcu zavlada MIR, ki ga lahko da le Oče in čutiš LJUBEZEN, ki ji ni konca, ker večje ni na svetu, ne potrebuješ ničesar več, ker je to vse in še več, kar lahko doživiš. Božja varnost, milost in bližina so se risale na naših mladih obrazih in veselo druženje se je nadaljevalo kljub poznim nočnim, bolje rečeno jutranjim uram. Pa naj še kdo reče, da Bog ni CAR, ki vse, prav vsakega posebej in vse skupaj sprejema, ne glede na to, kako zelo se mi od Njega oddaljimo, nanj pozabimo, ali pa sploh ne želimo odnosa z Njim. Vedno je TU, ZDAJ in večno bo!

 

 

 

 

»Dober občutek miru; kar zaspala bi v tej toplini«, pravi punca mojih let, ko se družimo in delimo občutke in doživetja po končanem programu. »Neverjetno, kako dobro, varno in posebno se počutim; imel sem čas, da sem pogledal vase in se v mislih sprehodil skozi vse šolsko leto«, pove Filip, ki ni bil vzgojen v krščanski družini, niti ni prejel zakramenta sv. krsta, pa tudi ob nedeljah ne hodi v cerkev. Odločila sem se, da ga izpostavim. Predvsem zato, da pokažem, kako lahko Bog kliče in pri tem ne gleda na to, koga bo izbral, ampak kakšno srce bo to, ki bo smelo prejeti Njegovo milost. Filipu se je zdel dogodek na Ptujski gori najlepši v njegovem življenju. Všeč mu je bila odprtost nas mladih, ki se Boga in vrednot, ki nas jih On uči zavedamo že dlje in želimo tako tudi živeti.

 

 

 

 

Resnično privoščim vsakomur, ki se za Ptujsko goro letos ni odločil, morda zanjo nikdar ni niti slišal, da doživi to posebno noč, skupaj z mladimi iste starosti in se opogumi ter pove Očetu: »Rad-a te imam in HVALA, ker sem lahko Tvoj otrok!«

 

 

 

 

Želim si (in verjamem, da se moji želji pridružuje veliko letošnjih romarjev, organizatorjev…), da se ob koncu naslednjega šolskega leta romanje mladih ponovi, zbere še več mladih in da si vzamemo čas, se ustavimo in zahvalimo za vse tisto, kar med šolskim časom morda pozabimo, ali pa se nam ne zdi pomembno. Pridete še vi? Vabljeni! :)

Katja Kordež

Foto: Peter Repnik in Jure Hojnik

 

 

<<< nazaj