Dnevnik potepanja po Belgiji

13. december 2007

Zgodila se je še ena v seriji Sinajevih avantur. Poln kombi razigranih popotnikov se je od 7. do 12. novembra potepal po Belgiji, predvsem po Bruslju. Kaj so počeli in kako so se imeli, pa si lahko preberete v Dnevniku potepanja.

ČETRTEK  Dan ogleda evropskega parlamenta

Preden smo vstopili v evropski parlament, smo si – v pavzah med dežjem – ogledali stavbe nekaterih drugih evropskih institucij (evropski svet, evropska komisija, evropski socialno ekonomski svet, itd.). Zazidali so dobršen del nekdanjega parka, da so našli prostor za te ogromne stavbe in razumljivo je, da to ni vsem všeč.

Ogledali smo si ekumensko kapelo, kamor lahko uslužbenci evropskih institucij prihajajo na molitev ter obrede. V kapeli je pet vitrajev, ki so se nam zdeli čisto podobni, pa vsak pomeni nekaj drugega - tako abstraktna more biti moderna sakralna umetnost.

Nato evropski parlament. Po proceduri slikanja, da je vsak dobil svojo priponko s sliko, so nas spustili noter. Čakala nas je že evroposlanka  Ljudmila Novak, ki nam je spregovorila o svojem delu v parlamentu. Zelo intenzivno je to delo, večplastno, v več delovnih telesih. Ogledali smo si tudi glavno sejno dvorano, kjer je prostora za skoraj osemsto parlamentarcev. Zgradba parlamenta je res ogromna in polna dogodkov - srečali smo prireditev v podporo Afriki, Tibetu.

Zvečer se je eden od skupine vračal domov sam in se izgubil. Vsaka avantura pa ima tudi kako dobro plat: srečal je Irko, ki mu je pomagala najti pot domov. Prišel je domov, z nekaj urno zamudo, čisto premočen. A zadovoljen, 'z noro dobro izkušnjo', kot je sam rekel. In ko smo se vsi zbrali, smo si še privoščili sveže narejene palačinke. In to je bil prvi Bruseljski dan.

(p. Milan)

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

PETEK

V petek smo se odšli potepati v Brugge, eno starejših Belgijskih mest. Na poti iz Bruslja smo se v »pavzi med dvema dežjema« ustavili še v peti največji cerkvi na svetu, ki se imenuje Cerkev naše gospe. Nato smo nadaljevali z vožnjo proti prvotnemu cilju, kjer smo med sprehajanjem po mestu opazili veliko čokolade, ki je tako kot pivo, vaflji in pomfrit značilna za Belgijo. Odločili smo se, da poizkusimo njihov krompirček, saj bi bil po besedah p. Milana »kulinarični greh«, če ne bi poizkusili njihovih kulinaričnih posebnosti. In res je bil zelo poseben. Ker pa smo bili že tako visoko na severu države smo odšli še malo pogledati na obalo Severnega morja. Med vožnjo smo večkrat slišali nam znane besede: »signal lost«, a vendar smo našli na obrobju mesta še nekaj česar pri nas ni, mline na veter. Da pa ne bi bili le v Belgiji, smo se tokrat odločili za Nizozemsko mesto Breskens. Kljub močnemu in hladnemu vetru smo se sprehodili po plaži. Ob pogledu na razburkano morje z velikimi ladjami in čudovit sončni zahod smo »pozabili« na vreme. Na koncu smo si med »panoramsko vožnjo« proti Bruslju ogledali Nizozemsko pokrajino in njihove hiške, ki so zelo drugačne od naših.

(Andreja)

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

SOBOTA

Ko smo se zbrali na zajtrku in še krmežljavo premišljali mnoge vtise preteklega dne, se nam je že pripetilo novo presenečenje: gospod Janez Pucelj, izseljenski duhovnik, nam je naredil 45-minutno učno uro o slovenskem izseljenstvu, ki bi jo zagotovo še podaljšali, če se nam ne bi mudilo na ogled starega dela Bruslja s študentom iz slovenskega doma, ki je moral potlej nazaj vadit. Ste vedeli, da zunaj meja domovine trenutno živi kar 500 000 ljudi?

Sledila je nekajurna ekskurzija po mestu, pod vodstvom Jana Pavlice, ki v Bruslju na konservatoriju študira čelo. V pavzah med dežjem smo poleg oblačnega neba ugledali še lep park, kjer so ravno snemali romantičen prizor nekega filma. Ogledali smo si nekaj cerkva in bili navdušeni nad ogrevanjem in lepo glasbo, ki jo v njih vrtijo. Fantek, ki lula (simbol Bruslja), nas je počakal na nekem vogalu in smo ga poslikali, slikali pa smo tudi punčko, ki lula, in je še bolj luštna:)

Na glavnem trgu so nas ustavili mladi skavti, češ, da za eno od nalog potrebujejo slikati se z desetimi Evropejci, in nas je bilo ravno prav.

Arhitekt mestne hiše je menda naredil samomor, ker je pri gradnji zmanjkalo denarja in ni na obe smeri simetrična, ampak nam se je zaradi nepopolnosti še bolj dopadla.

Ko smo postali lačni, nas je mnenje večine poslalo v lov za italijansko picerijo, kjer smo preživeli dve klepetavi uri.

Nato smo se za nekaj časa podali po nakupih (čokolada, čokolada in čokolada), pa se kot zmenjeno srečali pred vaflji s čokolado in s prepolnimi želodčki šli na metro do Atomiuma. V zadnjem trenutku so nas še spustili noter, da smo se lahko dvignili z dvigalom nad mesto;po povratku na zemljo pa opazovali čudovito igro lučk na tej zanimivi znameniti znanstveni strukturi.

Zvečer smo nameravali ven, plesat, a smo se zaklepetali v domu in potlej plesali kar ob zvokih cd-jev, ki jih je predvajal računalnik in imeli res globoke in neverjetne pogovore. Nekateri so vztrajali do štirih zjutraj... (Katarina)

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

NEDELJA

Še zadnjič smo se zbrali k obedu v takrat že udomačenem prostoru in v zraku je bilo že čutiti rahlo otožnost ob slovesu od Slovenskega pastoralnega centra (beri: njegovi prebivalci, obiskovalci), ki nas je s svojo skromnostjo, domačnostjo in gostoljubjem precej prevzel.

Sledilo je pakiranje, da bi po maši, ki je sledila, čim prej krenili na pot proti Luksemburgu, ki je bil naša zadnja "točka  dometa". K skupnemu obhajanju evharistije smo se zbrali v kapeli, v kateri je še vedno videti in duhovno čutiti prisotnost obhajanja vzhodne liturgije, predhodnih stanovalcev tega Centra. Sestava občestva je bila pestra - od študentov, ki so začasno v Bruslju, pa do stažistov v parlamentu iz Argentine, slučajnih "prenočevalcev" in obiskovalcev Centra, pa do nas.

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Ja, lepo je bilo poslušati Božjo besedo iz ust potomke naših izseljencev v Argentini, v zavidanja vredni slovenščini! Po maši slovo in nadaljevanje naše poti proti Luxemburgu. Na poti je sledil še ogled Waterlooja "z dežjem". Sicer pa smo bili med vožnjo prijetno pevsko navdahnjeni, kar je še skrajšalo čas vožnje do zadnjega cilja. Luxemburg smo si ogledali pretežno v soju luči. Naš podvig ali dobesedno spust je bil sprehod ob reki, z ogledom mestnega obzidja, mini cerkvice v skali... Za okrepitev smo se ustavili še na pijači oz. sorbetu in ob tem komentirali prve znane rezultate predsedniških volitev, ki so nas dosegli v tujini. Sledila je vrnitev v jezuitski mladinski center, kjer smo prenočili zadnjo noč. Voditelj p. Josy nas je ljubeznivo sprejel in nam podelil nekaj iz življenja in delovanja tega centra. Dan smo zaključili z pesmijo v njihovi cerkvi, kjer nam je p. Josy lepo zapel prisrčno Marijino pesem v "luxemburščini".

(s. Marija)

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

PONEDELJEK

Dne 12.11.2007 smo štartali iz Luxemburga ob 6:59, ampak zajtrk je bil pa že ob 6:15 zjutraj! Moram se pohvaliti, kovčke smo pripravili še pred okrepitvijo za mizo. Na dan odhoda, prvič skupaj v avtu, zmolimo za srečno pot (verjetno, ker nas je bilo strah J. Nemčije – 70cm snega in v Salzburgu 1,5m snega ;)) Nato smo pa vso pot peli, le kdaj pa kdaj je kdo zaspal ;). Prepevali smo pesmi od Adija Smolarja, Helene Blagne, vse partizanske, seveda pa tudi duhovno ritmičnih ni manjkalo. Ampak najbolj je bil originalen trio v zadnjih sedežih kombija, ki jim je vedno nekaj »falilo«. Monika, Anita in Martina so v en glas zapele: marzlu, marzlu kadar je bilo preveliko pomanjkanje notranje energije in ugasni, ugasni ali pa vroču, vroču, ko je bil njihov rezervoar poln. Da, za WC pa smo otvorili tisto: Če te lulat zdaj z dlanjo udari v dlan, ..., če te lulat in resnično rad odšel bi na WC... No ja,  kdaj pa kdaj smo igrali tudi družabne igre kot je ENKA (vemo kdo je zmagoval) ali pa štiri v vrsto (no ja, tam smo pa imeli kar absolutnega zmagovalca - skoraj ;))) Tako smo prispeli ob kakšnih 8:15 zvečer polni energije. ZAKLJUČEK: bilo je super!!!!!

(Marjeta)

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

MOJA SEVERNA ROMANCA:

7.11.2007 ob 4.30 zjutraj:  Je budilka na telefonu noro začela brneti. Joj vstati bo treba jaz pa bi še spal! Ampak po jutru se dan pozna, in seveda sem vedel, da bo ta dan nekaj posebnega zame. Bil je poseben, saj smo se odpravljali v Belgijo. No, zvok hupe je dal vedeti, da je  p. Milan pripeljal skoraj kombi. Z usnjenimi sedeži. Šli smo v kapelo na Sinaj in se priporočili za srečno pot. No, potem pa se je začelo. Sem vam rekel po jutru se dan pozna. Tam sem jo spoznal vso prelepo, z mogočnim glasom, ki te zna usmerit v prihodnost, ti prinaša spoznanja. Moškemu pa odpira cvet, da je na tem svetu smisel življenja.  Bila je res noro lepa punca po imenu Filipa, ki je bila 10. članica naše odprave v Bruselj.  Meni je bilo še bolj na ljubo, saj sem vedel, da bom imel priložnost bit s Filipo cel teden.  No, pa smo šli malo čez peto uro.  Pa se je začelo kresanje iskric med nama in prve romance, prva odkrivanja neznanih svetov, ki kar kričita po spoznanju drug drugega. Morem vam reči, da so punce bile zelo ljubosumne nanjo, še po moje s. Mariji je šlo na živce, da se nisem z drugimi toliko ubadal, kot s Filipo.

Ko  smo prestopili Avstrijsko mejo je moja ljubezen čist ponorela. Hotela je, da zavijemo z avtoceste, kar naprej je čez Avstrijo ponavljala, da moramo dol z avtoceste. No in po nekaj urah vožnje me je zapeljala, bil sem srečen, da bi kar zajokal. Poslala nas je proti Dunaju. Sem vedel takoj, da bi se rada  sprehajala z mano po Dunaju. No, pater naju je prekinil in je rekel, da na žalost tega ni mogoče, da moramo proti nemški meji. Seveda je bila ubožica vsa potrta. Ko sem jo le pomiril, da moramo proti Nemčiji in Belgiji.  In moški ne bi bil moški, če nebi znal na prave knofe pritisniti in glej ga zlomka Filipa nas ni nič več pošiljala z avtoceste. No, da vam še povem, da je ona upravljala z zemljevidi. Bila je naša koordinatorka vožnje z mano vred. In res v sredo popoldan sva naše člane pripeljala na želeno lokacijo.  Imel sem se res lepo in teden skupaj s Filipo bi opisal kot pester, nor, sproščen, lep, zaljubljen, muhav in… No, za konec veste, da je kombi ponavadi registriran za 9 ljudi in 10 članov ne gre matematično skupaj. A smo kršili pravila. Delno smo ja. Veste povedat moram tudi, da sva se s Filipo na koncu tedna razšla, pač je muhasta in je hotela nazaj k svojem tipu Sandiju. O  Bog, da je ne bi nikoli poznal, kako mi je zlomila srce ko je odšla.  Filipa je odšla in ostal je le spomin na njen zvok. Ker namreč Filipa je bil zvok v GPS napravici, ki nas je usmerjal proti Belgiji in nazaj. 

(Boštjan)
 

<<< nazaj