KRIŽEV POT MLADIH PO ULICAH MARIBORA

10. april 2007

V teh dneh, ko smo vse bližje veliki noči in se pripravljamo na vstajenje našega Gospoda,  mojo dušo prepravlja bolečina, žalost. To sem še posebno močno začutila na  skupnem križevem potu KŠC Sinaj, saj sem se prepoznala v mnogih postajah, križih ki smo jih skupaj prehodili, da bi obudili spomin na Jezusovo trpljenje.

Vendar ob vsem tem trpljenju, ki me pogosto spremlja, vidim LUČ VSTAJENJA, UPANJA, TOLAŽBE. Zavem se, da ob križu, ki ga  nosim stoji še Nekdo, ki mi pomaga nositi križ življenja in mi s tem prinaša milost odrešenja in novega življenja! Jezus nam mnogokrat ravno preko trpljenja in bolečino pokaže in razodene svojo ljubezen" NI LJUBEZNI BREZ KRIŽA"
Mateja Ciglar

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Pred križevim potom mladih, mi je bilo samoumevno, da se ga udeležim. Ko sem prišla k Alojzijevi cerkvi, sem v intervjuju povedala, da mi veliko pomeni to, da nas gre toliko mladih po ulicah in priznavamo, da smo katoličani. Med samim križevim potom pa sem spoznala, da ima Bog kaj povedati tudi meni. Nagovorjena sem bila osebno, Bog mi je preprosto dajal milosti in spoznanja. Ob koncu križevega pota, ko sem se uzrla na podobo Križanega na cerkvi in sem spoznala, da se obrača k meni in me gleda z usmiljenjem in ljubeznijo ter mi govori, da je to storil zame, ker me ljubi.

Leonida Krajnc

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

Hm…kaj naj rečem? Res je fajn občutek ko tako hodiš po ulicah Maribora in poješ Jezusu v čast. Letos sem bil na tem križevem potu prvič, vendar bi se ga rad udeležil še večkrat. In vsa ta čarobnost ob svetlobi sveč in nočnem pogledu na Maribor. Pa vse te zgodbe na postajah… včasih so mi kar mravljinci »lezli« po hrbtu. Škoda, da si nisem posnel o čem so govorile. Škoda tudi, da še vedno vsi lepi trenutki življenja minejo veliko prehitro. Tako je bilo tudi danes. Vendar pa ostajajo prijetni spomini na ta večer in želja, da se čez eno leto znova znajdem na tem križevem potu. Najlepše mi je pa ravno v tem trenutku, ko tole pišem, ker se zavedam, kako fajn se je prepustiti Jezusu in mu zaupati svoje srce (prej se mu nikoli nisem prepustil v pravem pomenu besede). Ko takole počasi hodiš in razmišljaš o sebi, ugotoviš da je življenje z Jezusom enostavno tisto najboljše, kar se ti lahko zgodi. Samo On nas vedno spremlja in usmerja na pravo pot (škoda da se tega zavedam samo občasno). Za konec bom rekel samo še to: vsi, ki se še odločate ali bi šli naslednje leto na tak križev pot – osebno ga priporočam vsem, ki bi se radi bolje predali Jezusu in zaživeli v zavesti, da je On naš največji prijatelj.

Janko 

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Žal sem nekaj začetnih postaj zamudila. Ostale pa so se mi zdele vse zelo izvirne in dobro odigrane. Bolj kot smo se bližali Kalvariji, globlje so me nagovarjale. Morda tudi zaradi vsebine, ki je bila predstavljena. Vsakdanji problemi posameznikov, mladih, družin, ostarelih... Najbolj me je nagovorila postaja, kjer so odigrali problem odvisnosti. Morda zato, ker mi je takšna tematika poznana iz moje družine. Čeprav smo se vmes večkrat nasmejali, pa se trpljenja takšne družine ne da izmeriti. A Bog prav v nobeni situaciji ne pozabi na nas:)

 

 

Foto: KŠC Sinaj

 

 

Odigrani so bili problemi s katerimi se srečujemo vsak dan, a jih vse premalokrat poskušamo rešiti z Jezusom. Zatiskamo si oči, jih potiskamo v kot ali pa se sami zaganjamo preko ovir in šele ko omagamo se obrnemo k Bogu po pomoč in nasvet.  Dajmo, že zdaj zakorakajmo z njim! Veselo alelujo!
Mateja V.

 

 

 

 

 

 

<<< nazaj