HVALEŽNOST

6. november 2008

S pogledom, uprtim v nebo, stojimo sredi sveta. In se borimo... borimo se Zanj in za njegovo Ime, borimo se z Ljubeznijo in proti mlinom na veter, ki so kot podobe iz strašnih sanj, a povsem resnične in mnogokrat preveč zapeljive...



Borimo se za Ljubezen, ki je vedno ob nas, le mi smo včasih tisti, ki smo slepi in jo ne vidimo. Ampak je... ovohava naše stopinje v pesku, naše  Foto: Grehor

besede v zraku in naše misli globoko v nas samih. In boriti se za Njega in za Ljubezen je le ena izmed tolikih reči. Prepustiti se... prepustiti se njegovi volji in njegovim načrtom in le hoditi po poti... Težka naloga, a vsekakor znamenje hvaležnosti in Ljubezni, ki je v nas in ki v nas zaživi, če se ji prepustimo... In biti hvaležen za vsak trenutek in za vsak občutek, ki je dan, za vsak nasmeh, pogled, piš vetra in zvok ptice... hvaležnost za to, da sploh sem, le majhen človek, a da mi je dana Ljubezen, da jo lahko čutim, se nanjo zanesem in vem..., da s pogledom, uprtim v nebo, zrem v tvoje srce in sem hvaležen...

Mladi za Kristusa

 

 

Foto: Peter Repnik

 


Hvaležnost je lahko nekaj abstraktnega ali pa nekaj popolnoma resničnega v danem trenutku. Zakaj? Ker prihaja iz lastne osebnosti in ker smo ljudje tako različni, da jo vsak na svoj način vrednotimo. V neki situaciji bo vsak človek lahko drugače čutil hvaležnost, nekateri bolj, nekateri manj, drugi mogoče ničesar. Razlikuje se lahko tudi po tem, do koga jo čutimo do Boga, staršev, prijateljev in drugih, ki so del našega življenja ali pa so kot bežni znanci. Sam, kakor verjetno tudi ti, ki to bereš, se počutiš drugače, ko si hvaležen enkrat Bogu, drugič staršem, prijateljem in drugim. Enako velja tudi verjetno, ko gre stvar v obratni smeri, ko se moraš sam zahvaliti in pokazati hvaležnost. V samem bistvu je to sila preprosta stvar. Izreči moraš samo eno preprosto besedo: "Hvala" In vendar je to včasih tako težko... Logično, saj je vedno najtežje iti preko sebe, pokazati, da si v samem bistvu eno čisto preprosto ranljivo bitje, ki včasih pač rabi pomoč. Tukaj se potem pokaže, koliko smo res sposobni pokazati tisto pravo Ljubezen o kateri govori Jezus. Lepo je prebrati ali slišati kaj o njej iz Svetega pisma, vendar če pademo pri tem v teoriji stojijo naši temelji na majavih nogah. Da bi bili naši temelji trdni, moramo iskreno najprej začeti pri majhnih vsakdanjih stvareh, ki se nam zdijo še tako samoumevne. Smo Bogu hvaležni vsak dan znova, da se prebujamo v novo jutro? Se zahvalimo in spomnimo v naših molitvah na tiste ljudi, ki nas obkrožajo, preprosto ker so in ne za to, ker nekaj naredijo vsak dan za nas? To je težko, vendar če tega iskreno želimo in znamo pokazati najprej tudi takšno skromno hvaležnost, bo zagotovo obogatila naš odnos do Boga in do bližnjih.

Jernej Kirbiš

 

 

Foto: Grehor

 

 

Jesenska pravljica


Zunaj veje veter in sončni žarki nežno božajo jesensko listje, ki z dneva v dan postaja starejše, bolj pisano in s časoma odpada.   Narava izkazuje hvaležnost še za eno leto, ki smo ga preživeli skupaj z njo. Pridelki so pospravljeni in vse počasi postaja pripravljeno za dolgo pričakovani zimski počitek. Napoveduje prihajajoči prvi november in s tem tudi nov začetek, začetek konca.  Počasi temperature padajo po lestvici  navzdol in napovedujejo konec koledarskega leta.  Ostala sta nam le še dva meseca, da uresničimo svoje novoletne zaobljube, ki smo si jih zadali na začetku tega koledarskega leta.


V življenju se nam dogaja nešteto stvari, ki jih morda ne utegnemo popredalčkat v svoje podstrešje, da bi znali o njih realno in zrelo razmišljati.  Zato je zdaj čas, da uresničimo še svoje zadnje želje in pripravimo srca za vsa nadaljnja pričakovanja.  Hvaležnost je tesno povezana z ljubeznijo, sočutjem in časom. Izraža se povsod. V šoli, na delovnem mestu, doma v krogu družine in na kavi s prijatelji. Mnogi se sprenevedajo in imajo vsakodnevne dobrine za povsem samoumevne, vendar je to vse prej kot stvaren pogled na dogajanje okoli nas. Za obleke, ki jih nosimo, za čisto pitno vodo in nenazadnje tudi za toplo kosilo ki nas pričaka, ko prihajamo domov. Je kriv človeški faktor. Pravzaprav so za to zaslužni ljudje, ki nas imajo radi. Ki jim ni vseeno kaj se z nami dogaja, kaj bomo jedli in če smo srečni. Kolikokrat nas babica pričaka s kosilom, ki ga je pripravila z vso ljubeznijo in vedenjem, da je to naša najljubša hrana. Se sploh zavedamo, da bi brez staršev oz. skrbnikov bili dejansko izgubljeni. In za to kar smo bili, kar smo in kar bomo se moramo v največji meri zahvaliti prav njim. Tako kot pravi znan slovenski pregovor: » Včeraj je zgodovina, jutri je skrivnost, danes pa je dar.«


Pa vendar nas kot osebe ne oblikujejo samo domači, temveč tudi okolica, ki jo vpijamo vase kot puščavski pesek vodo. Prijatelji so tisti, ki nam ponudijo ramo v težkih časih, s katerimi lahko brez predsodkov in skrbi kramljamo tudi o povsem nepomembnih rečeh. Pravi prijatelj je po mnenju pesnice Saše Vegri tisti, ki ne reče besede, ki boli, ki čaka ko vse drugo zbeži… in takih oseb srečamo v življenju je peščico. Zato tistim ki jih imamo, imejmo radi, pokažimo jim hvaležnost za vse trenutke, ki so jih preživeli z nami, ko nam je bilo hudo in samo potrebovali iskren pogovor.  


Za izkazovanje hvaležnosti ljudem, ki nam kaj pomenijo ni potrebno veliko. Potrebujemo le liter ljubezni in kanček časa, da jim izlijemo svoje srce na pladenj.


Čuvajmo ljudi, ki nas imajo radi in ki jih imamo mi. So neizmerni dar življenja in pokažimo bližnjim svojo hvaležnost. Običajno je dovolj že iskren objem.

Mojca Kramberger

 

 

DANES SE ŽELIM ZAHVALITI …

 

Včasih iščem resnico o sebi.
Včasih ne vem niti, kaj hočem.
Včasih se sprašujem: »Kdo sploh sem?«
                Sem mar nehvaležno bitje,
                ki mu malenkosti v življenju ne pomenijo nič,
                čeprav so ključnega pomena?
Žal mi je, da ne znam reči hvala drobnim stvarem.
                Gotovo se bom nekoč ozrla nazaj,
                in ugotovila, da so bile velike.
Žal mi je za vsak trenutek,
                ko Tebi nisem rekla hvala.
                Tebi, ki si tu z menoj,
                in mi rečeš hvala vsakič,
                ko se ti le nasmehnem.
                Jaz pa še vedno hrepenim po nečem boljšem, večjem.
                In ne znam reči hvala!
Toda danes, zdaj, v tem trenutku, vem, kaj hočem.
Danes se želim zahvaliti za preprosto dejstvo,
            da sem živa in sem del magije,
            ki nas obkroža v tej čudni resničnosti.


Erika Bolčina, 1. c, Škofijska gimnazija Vipava

 

 

Foto: Peter Repnik

 

 

Hm, kaj je že hvaležnost?
Verjetno ni nekaj, česar se lahko z roko dotaknem?
A obstaja ono, ki  jo lahko začuti – srce.
Lepa beseda, iskrica v očeh in HVALA.
Ena mnogih stvari, ki je ne znamo več ceniti.
Želja, ki se uresniči.
Nekaj čudovitega, polnega topline.
Otroški smeh in objem.
Stvari, ki jih cenimo in smo hvaležni zanje.
Trenutki, ki jih ne moremo pozabiti.

 

Vse to je hvaležnost,
a danes ni več, kar je bila nekoč.
Mogoče nekoč spet bo,
a dokler si ne bomo vzeli trenutka,
trenutka za iskren pogled,
za misel, izrečeno iz srca,
bo "HVALA" le prazna beseda.

 

Anja Valantič, 1. c, Škofijska gimnazija Vipava

                                        

 


Iskren nasmeh mu obraz krasi,
Iskrice v očeh – pomlad se že budi.
Rahlo zardela lica, roke so tople.
Topel je pozdrav, srce se ziblje v ritmu sreče.
Otok hvaležen, ljubezen si mu dal!  

 

Teja Rosa, 1. b, Škofijska gimnazija Vipava

 

<<< nazaj