EKUMENSKI MISIJON MLADIH

23. januar 2007

Teden krščanske edinosti (od 18. do 25 januarja) poteka že vrsto leto in je namenjen zbliževanju med različnimi krščanskimi cerkvami in cerkvenimi skupnostmi. Cilj tega procesa je enost v različnosti: torej, naj bomo kristjani med seboj različni (saj je vera v Kristusa zaživela na različen način v različnih kulturah – npr. vzhodna in zahodna Cerkev); pa vendar naj ne bomo med seboj nasprotni in razdeljeni, saj nas skupna vera v Kristusa združuje.



Mladim je različnost blizu. Morejo jo sprejeti kot korak v medsebojni obogatitvi. To je izkušnja študentk in študentov, ki so pripravili že nekajkrat, tudi letos (18. januarja 2007), ekumenski ulični misijon. Misijon je namenjen mimoidočim na Grajskem trgu v Mariboru, ki je ena najbolj frekventiranih točk v Mariboru.

 

 


Foto: Peter Krajnc

 

Mladi kristjani – binkoštniki, evangeličani in katoličani – so s pesmijo, dramskimi uprizoritvami (lutkovna igrica Izgubljeni sin in usmiljeni oče, uprizoritev Štiri biseri, uprizoritev Maska-obraz) izrazili svojo vero v Kristusa. Med dogajanjem so drugi mladi delili ljudem, mimoidočim, ki so se ustavili in prisluhnili, Sveta pisma (ki jih je dalo združenje Gideon), stavke iz Božji besede, otroci pa so bili deležni bonbonov. Z mladimi so bili binkoštni pastor, evangeličanska duhovnica ter katoliški duhovnik. Med prireditvijo je spregovoril tudi g. dr. Stanko Janežič, ki je starosta na področju ekumenskega dela v Mariboru.

 

 

Foto: Peter Kranjc

 

 

Naj spregovorijo izkušnje študentov in študentk:

 

18. januarja je bilo v Mariboru na Grajskem trgu EKUMENSKO srečanje, na katerem smo se zbrali študentje različnih veroizpovedih. Naše srečanje se je začelo z prepevanjem skupnih duhovnih pesmih. S tem smo mladi dokazali, da ni pomembna veroizpoved, da pristopimo k takšnemu srečanju. Med prepevanjem pesmi je začelo deževati, ampak s pesmijo o dežju: »On nosi dež in veter v rokah, on nosi dež in veter v rokah, on nosi dež in veter v rokah, on nosi cel svet v rokah« smo ustavili dež.

 

 

Foto: Peter Kranjc


Imeli smo tudi različne igrice. Mi evangeličani smo imeli igrico o »biserih«, ki so bili zelo razočarani nad današnjim svetom. Tudi jaz sem sodelovala v igrici in na koncu igrice me je kolega stisnil k sebi, čeprav to ni bilo v scenariju. S tem sem tudi začutila, da na svetu še vedno obstaja božja prisotnost, da ti pošlje objem, ko to najmanj pričakuješ. Torej, najlepše stvari se zgodijo takrat, ko najmanj pričakuješ.

(Tjaša)

 

 

Foto: Peter Kranjc

 

Ekumenski ulični misijon ni bil nič ekstravagantnega, ni bil šov, da bi pri ljudeh »vžgalo« ni bilo potrebno tiskati jumbo plakate ali cel Maribor polepiti s »privlačnimi reklamami« ali celo vrteti na radiu oglas vsakih 5 minut: »Pozor, pozor. Za edinost kristjanov gre. Pojdite na Grajski trg in opazujte! Pozor, pozor!« Ni bilo potrebno dati popusta ali blazno nizkih cen, da bi se ga ljudje udeležili.

 

 

Foto: Peter Kranjc

 

Res je, da na trgu ni bilo MASE ljudi (takšne, ki bi jo marsikdo »na drugi strani brega«, po pričakovanjih sodeč pričakoval), ampak bili smo mladi, kateri smo tistim, ki je bilo to namenjeno, pokazali, da čeprav imamo morda samo eno skupno točko, lahko zapojemo na ulici, med in pred ljudmi, pa še vseeno ne izgubimo vere, dostojanstva, drže, samozavesti, nismo prestopili med ločinami, kot se danes marsikdo sprašuje o ekumenizmu. Meni je bilo fantastično. Bomba! Izredno lepo je, ko smo malo svoje bohemske žilice združili v tej smeri. Včasih se res sprašujem, zakaj uporabljamo v poti do dobrega neke meje, ki jih sploh ni. Te so samo v glavah naših prednikov, zdaj pa smo mi tukaj in lahko malo spremenimo situacijo.

 

Mislim, da na leto ni dovolj samo eden skupni projekt, lahko bi se lotili kakšnega musicla ali pa dramske igre ali pa preprosto spet en misijon. Res je bilo fantastično!

(Nastja)

 

 

Foto: Peter Kranjc

 

Vesel sem, da sem se lahko udeležil ekumenskega uličnega misijona v Mariboru. To je bil moj drugi misijon. Pomagal sem pri podarjanju Božje Besede ljudem, ki so se ustavljali ob prijetni duhovni glasbi zborčka in predstavah.  Strah in trema sta izpuhtela že pri prvem prijetnem srečanju z starejšo gospo. Prav neverjetno je bilo, kako so se nagovorjenim ljudem spreminjale poteze na obrazih. Prej žalostni, nesrečni, zamišljeni se jim je prikradel na obraz prijeten smehljaj in beseda je stekla. Kako malo je potrebno, da razveseliš človeka. Lepa misel, ki se odseva v Božji Besedi,  prodre v globino človeškega srca in ga napolni z neverjetnim veseljem. Kljub rahlemu dežju, ki nas je osvežil smo zaključili srečanje s prijetnim druženjem v kleti evangeličanskega župnišča.

(Damjan)

 

 

Foto: Peter Kranjc

 

Znani obrazi, prijazni nasmehi, topli stiski rok, prijetni pogovori... Petje in veselje v zraku... Zelo se me je dotaknila tudi igrica o maskah, ki jih nosimo in skozi katere nas vidijo drugi. Jezus pa nas ljubi in čaka, da ga sprejmemo, da k njemu pripeljemo vse, ki ga iščejo, ki hrepenijo po njem. Skupaj smo peli, se veselili, slavili Boga in Ga združeni oznanjali... (Anita)

 

 


Foto: Peter Kranjc

 

Sodelovati na ekumenskem misijonu mladih se mi zdi posebna izkušnja, saj se le na takšnem srečanju lahko resnično zavemo skupnih točk med različno verujočimi. Mladi znamo sicer dosti razpravljati o razlikah, o predsodkih, ki jih imamo, ne pa o tistem večinskem delu, ki nam je skupen. Hkrati pa je med nami toliko več odprtosti, da prestopimo pragove med nami. Ekumenska prireditev tako ima svoje sporočilo, še ena prednostna lastnost pa je, da se dogaja zunaj, na trgu, kjer za prisostvovanje ne potrebuješ vstopnic, povabil ali nadležnega oglaševanja.  Mimoidoče privabi že duh odprtosti in strpnosti, ki ga vsi izžarevamo in občutimo. Skozi pesem, igro in tudi klepet se najprej začne zbliževanje »odtujenih«. Vsaj malo smo dregnili v srce tistih, ki brez pobude drugih ne bi začeli razmišljati o enem občestvu, ki je korenina drevesa in njegov sad, začetek in cilj.

(Andrej)

 

 


Foto: Peter Kranjc

 

Vsako leto je vsaj en dan namenjen ekumenskemu misijonu mladih. Dan, ko ni važno ali si katolik, binkoštnik ali evangeličan ali kaj tretjega. Važno je, da si tam, da slaviš Njega, ki ne gleda na versko pripadnost ampak enako živi v srcu vsakega posameznika. Skoraj pomladno vreme, vesela druščina, petje, živahno komuniciranje in radovedni pogledi mimoidočih so nas spremljali tisti četrtek. In ko ti drobne kapljice dežja padajo na čelo medtem ko poješ 'O nepričakovani dar', zares začutiš njegovo bližino in blagoslov.

(Monika)

 

 


Foto: Peter Kranjc

 

Mislim, da bi se kristjani morali večkrat zavedati in spodbujati druge kristjane za edinost. Meni je bil ta teden za edinost Kristjanov korak v odprtost, saj nekaterih sploh nismo poznali, a vendar smo skupaj z vsemi močmi oznanjali Kristusa na ulici. Tako smo se skupaj smejali, prepevali, imeli lutkovno predstavo, tudi za najmlajše, delili Svetopisemske stavke mimoidočim in se imeli kljub rahlemu pršenju dežja lepo. Najbolj pa mi je bilo všeč to, da so nas evangeličani povabili nas, katolike in binkoštnike na družabno srečanje ob čaju in picah, ki je potekalo v njihovih prostorih, osvetljenimi z svečami. Upam, da bi še bilo več takih srečanj vsaj med mladimi.

(Hieronim)

 

 


Foto: Peter Kranjc

 

Letos sem spoznal in zvedel za mnogo novih stvari, prav tako za Ekumenski misijon. Pričakovanj pred prireditvijo nisem imel, ker niti nisem vedel kako bo vse skupaj izgledalo, le želel sem si da bi vse potekalo v redu.


Sam sem sodeloval pri lutkovni predstavi. To je bila zame povsem nova izkušnja in ob enem nek izziv, nastopati in širiti Božjo besedo sredi trga v Mariboru. Dan prej sem slišal o tem, da je nekoč že bila slaba izkušnja s tem, ko so šli nekateri čez mesto v imenu Jezusa. Moram priznati, da me je po tistem postalo kar malo strah, da se kaj takega ne bi zgodilo. Ampak ko sem prišel na prizorišče in tam videl ljudi, ki so hodili mimo in se ozirali okoli, ter z zanimanjem opazovali dogajanje, je strah izginil. Ko pa je bila predstava mimo sem bil pa še bol vesel, ker nam je uspelo. Občutki so bili res prijetni. (Simon)

<<< nazaj