Festival Stična 2007

21. september 2007

Letos je v Stični kraljevala rumena barva – iz majčk, z neba pa tudi iz src je kar žarelo. Vzdušje je bilo odlično, dogajalo se je veliko, vsakdo je lahko našel kaj zase. Vendar pa marsikdo ne ve, da festival ne teče gladko kar sam od sebe, temveč so za to potrebne mnoge priprave.

Letos smo imeli animatorji kar tri »animavikende«, na katerih smo oblikovali in vadili festival, pripravljali popestritve svete maše, se tudi zabavali in gradili prijateljstva, predvsem pa smo se dogovarjali za pomembno novost letošnje Stične, ki smo jo poimenovali ulica. Nemogoče je namreč prezreti veliko število mladih, ki pridejo na festival, pa v vsem dnevu sploh ne vidijo glavnega odra, kaj šele, da bi sledili dogajanju na njem. Zato smo se animatorji odločili, da bomo to leto pripravili tudi »prenosno obliko programa«, se z njo odpravili na ulico in tudi tam mladim prinesli nekaj Jezusove ljubezni, ki se je iz gesla vila skozi ves festival.

 

Drugo soboto v septembru, torej teden dni pred samo Stično, smo imeli v dvorani ljubljanske Škofijske klasične gimnazije generalko, kjer smo v celoti ponovili festival. Potem pa smo še na sam kraj dogajanja prišli že v petek zjutraj, nekateri celo v četrtek zvečer, tako da smo ves program »šli skoz« še z rekviziti in kostumi, ki jih je izdelala tehnična ekipa.

 

 

Foto: Andrej Golčnik

 

 

Tudi sama sobota se je za nas začela bolj zgodaj. Nekaj nas je bilo že ob sedmih pri maši v kapeli, potem zajtrk, nošenje rekvizitov na oder, zadnja ponavljanja teksta in nekoliko nervoze … tako za animatorje kot udeležence pa se je ob 9:30 začel festival. Res neverjetno je z odra gledati vse tiste mlade, kako se odzivajo na nas animatorje, ki smo pravzaprav čisto navadni najstniki kot oni. Pa vendar nam uspe le z vzklikom »dajmo vsi pomahat' z levo roko« in zraven energičnim mahanjem z desno (zaradi zrcalne slike) spraviti v gibanje nekaj tisoč ljudi. Občutek je resnično lep.

 

Kako je izgledala maša, žal natančno ne vem, saj sem bila takrat na že omenjeni ulici, z mladimi, ki se maše niso udeležili. Animatorji smo tudi njim želeli prenesti nekaj takega programa, pri katerem bodo želeli sodelovati. Tako so pač dobili od nas portrete, srčke narisane na roko ali pa nekaj milnih mehurčkov, ki jim bodo izpolnili želje. Predvsem upam, da smo jim dali občutek, da nam je mar tudi zanje.

 

 

Foto: Andrej Golčnik

 

Med delavnicami smo imeli animatorji nekaj časa zase, za klepet s prijatelji ali za udeležbo delavnice. Vendar je ta čas zelo hitro minil in sledil je sklepni del. Za odlično vzdušje in dobro glasbo je poskrbel Stična bend, za vročino in zagorela lica jesensko sonce, za osvežitev pa nekaj fantov iz vrst animatorjev in tehnične ekipe, ki so razgreto množico pridno »zalivali« z vodo.

 

 

Foto: Andrej Golčnik

 

Vsekakor so svoje delo opravili kvalitetno (kot bi rekel Odkloplen Grega), tako da bo iz semena ljubezni, ki smo ga v Stični na široko sejali med mladimi, gotovo zrasel marsikateri sad, če bo le našel plodno srce.

Lucija Hrastar

 

 

<<< nazaj