BOŽIČNA IGRA V VELIKEM GABRU

15. januar 2007

Bila je prva adventna nedelja, ko nas je župnik povabil k sodelovanju pri božični igrici. Po Sveti maši sem župniku malo za šalo malo zares rekel, da bi tudi jaz sodeloval pri tem. Naslednje dni sem se malo spraševal ali sem primeren za to ali ne. Prišel je petek in zvečer sem se bolj iz radovednosti odpeljal nato »avdicijo«. Bilo jih je že kar nekaj, zato sem mislil da ne bom dobil vloge v igri. Zberemo se v vereučni učilnici in prva vloga, ki je bila na seznamu je pripadala meni.

Pri tej igri nas je sodelovalo šest igralcev, otroški in ženski pevski zbor, kateri so spremljali angela, mladinca, ki sta skrbela za ozvočenje ter dva moža v srednjih letih, ki sta postavila oboro za ovce in ognje za pastirje.

 

Malo sem preletel tekst in opazil, da ni veliko besedila. Potem smo pa dvakrat prebrali. Župnik nam je potem vsakemu posebej povedal kako mora pri določenem dialogu izražati in kakšne kretnje naj uporabljamo. Po vsakih vajah pa smo se zbrali pri mladinskem verouku ali pa smo odšli na kakšno pijačo. Vaje smo imeli vsak petek zvečer, ko smo se vsi skupaj zbrali in vadili in vadili in še enkrat vadili. Zavedali smo se, da ima ta igra neko sporočilo, katero bo povabilo ljudi k polnočnici. Veliko smo se učili doma, da nam je prišlo besedilo v uho.

 

 

Foto: Mladinska skupina Veliki Gaber

 

Dnevi so minevali, vsak dan je bil bližje Božič. Ko je bilo do Svetega večera samo en teden, me je že malo stiskati pri srcu. Saj  že dolgo let nisem sodeloval pri nobeni takšni predstavi, zato nisem vedel kako se bo vse skupaj izšlo. Prišel je torek, ko smo imeli osvetlitvene vaje, pri katerih smo se seznanili o samem osvetljevanju igralcev. Nato smo imeli v sredo še zvočne vaje, pri katerih smo preizkusili ozvočenje. V soboto pa smo imeli generalko, pri kateri smo sodelovali vsi nastopajoči skupaj s pevci. Drugače smo vaje imeli ločeno igralci pevci. Na generalki je potekalo vse brez kakršnih koli napak. Vedeli smo, da na Sveti večer ne bomo imeli nikakršne treme, zato smo z velikim veseljem čakali naš glavni nastop.

 

 

Foto: Mladinska skupina Veliki gaber

 

Sobota, Sveti večer. Ura je dve popoldne. Iz omare vzamem kostum in se odpravim v župnišče. Z župnikom smo se dogovorili, da bomo imeli pred samo predstavo še enkrat vaje. Zbrali smo se v župnišču popili vsak en topel čaj in se odpravili na samo prizorišče te božične igre. Še enkrat smo šli čez sam potek igre. Videlo se je da je prisotna tudi trema, saj smo imeli majhne težave s samim tekstom. Po zadnjih vajah smo odšli v župnišče se preoblekli in čakali na naš zelo pomemben nastop. Med čakanjem smo si vseskozi ponavljali besedilo, saj nismo hoteli, da bi se med samim nastopom komu kaj zalomilo. Prišel je čas in župnik nas povabi k predstavi. Najprej smo si namestili samo mikrofone in odšli vsak na svoje mesto. Ko sem se ozrl po občinstvu sem opazil, da jih ni tako malo. Glasba utihne in se je začelo. Predstava je potekala brez napak. Mi smo se pogovarjali okrog ognja, angel je prišel v spremstvu otroškega pevskega zbora, kateri so zelo lepo peli božične igre in v ogradi, poleg nas, pa so meketale majhne ovčke. Po sami predstavi smo imeli otroško polnočnico. Ponovno smo ponovili božično igrico ob polnoči, pri odrasli polnočnici. Čeprav so prevladovali starejši gledalci. Jim je bila predstava ravno tako zelo všeč. Kot se spodobi smo odšli tudi k polnočnici in po polnočnici smo se zbrali ob kozarcu toplega čaja in peciva. Za tiste bolj mrzle pa smo imeli še dodatno »orožje«, katere je vse do zadnjega pogrel.

 

 

Foto: Mladinska skupina Veliki gaber

 

il sem vesel da se je vse skupaj zelo dobro izteklo, da je bila ta božična igrica vsem všeč. Posebno pa nam nastopajočim, kajti če bi to igrico igrali nekakšnim odporom se nebi mogli vživeti v svojo vlogo. Med samo predstavo mi je bil najbolj všeč dialog med mano (Jakobom) in Majo (Judito), ko je me je »povabila« naj grem pogledat Božjega otroka …ali razumeš? Otrok je ljubezen, otrok je ena najlepša ljubezen…ko boš videl boš veroval. Te besede so mi všeč zato, ker s tem povabi tudi tiste ljudi, ki pomen pravega Božiča ne razumejo. Jakob je bil vseskozi neodločen, ker ni mogel sprejeti tega, da je ta Mogočni kralj otrok. On si ga je predstavljal drugače, da jih bo rešil suženjstva kralja Heroda.Toda na koncu, ko ga je Judita  prepričala v to, da je ta Otrok res Odrešenik sveta, je bil pripravljen dati svoje srce z vsem kar je v njem. Zato tudi mi, odprimo srce, da v nas vstopi Odrešenik.

 

Zelo sem hvaležen našemu Župniku Davidu, da me je spodbudil k tem, da sem lahko nastopil v Božični igri. Saj smo se med samimi vajami zelo zbližali in spoznali pravi pomen Božiča. Upam, da bo naslednji Sveti večer enako dober in da se bom lahko mladi ponovno zbrali in ponovno, v obliki igre povabili ljudi k polnočnici.

 

Tomaž Lavrih

<<< nazaj