Postne duhovne vaje 2010

Animatorji (26) so skupaj s salezijanci pripravili in izvedli te duhovne vaje, ki se jih je udeležilo cc. 160 mladih razdeljenih v srednješolske oz. študentske skupine. Pozitivni vtisi prvih in drugih kažejo, da je bila  kvaliteta programa merjena po človeških merilih glede na pričakovanja in rezultate na visoki ravni.

Foto: SMP

Postne duhovne vaje so v središče postavile temo o upanju, ki jo je Sveti Oče predlagal mladim vsega sveta za letošnje pastoralno leto z besedami apostola Pavla: Svoje upanje smo naslonili na živega Boga" (1 Tim 4,10). S svojo značilno dinamiko dela po skupinah, ki jih vodijo animatorji skupaj z duhovnim voditeljem, so udeleženci lahko poglobili svoje pogovore. Molitve ob različnih časih dneva, globoke a tudi mladostne, so jih povezovale v skupnost, ki se obrača na Jezusa in Marijo. Njihova razigrana mladostnost je dobila svoj prostor v skupnih trenutkih sprehoda, družabnosti in obedov. Bil je tudi čas za osebno zbranost, za križev pot in za obhajanje zakramentov spovedi in evharistije, ki sta bila vrhunec celotnega programa.

Foto: SMP

Posebnost, ki je mnoge nagovorila, je bila popoldanska skupinska molitev pred Najsvetejšim, s posebnim poudarkom priprave na Slovenski evharistični kongres. Namesto besed in človeškega govora, so mladi poskušali prisluhniti Jezusu. Kratka pol urna adoracija je puščala neizbrisne sledove. Nadaljevala se je pozno ponoči v osebni molitvi in tihi adoraciji.

Foto: SMP

Vsake duhovne vaje so čudež, ki jasno kaže, kako Nebeški Oče ljubi mlade. Izziv je, da se mladi sploh pogovarjajo, kaj šele da se pogovarjajo o upanju, ki je zahtevno za razumevanje in dostikrat predstavljeno zelo abstraktno. Kako torej mladim približati upanje, ki živijo v svetu spletnih medijev in vse mogoče tehnike? Strah je odveč. Mladi, ne glede na starost in življenjske izkušnje, zatrjujejo, da razumejo, kaj je upanje in kako je upanje pomembno za njihovo življenje. Brez njega se ne da živeti. Še več, mnogi so zatrjevali, da edino trdno upanje obstaja v Bogu. Vse drugo mine, izgine, se razblini. Največkrat ostane prazno upanje. V Bogu pa ni tako. Potrebna je vera. On sam je izvir upanja, zato je upanje Božji dar.

Bogu hvala za te duhovne vaje, tako tudi s strani pripravljavcev. Pa sadovi? Bog ve! Proces je podoben setvi. Seme je bilo sejano. Nekatero bo obrodilo čez en teden, mesec, leto, nekatero bo rodilo sadove čez nekaj let, nekatero pa nikoli. Več nam je bilo podarjeno, kot smo si sploh upali upati. Spodbuda apostola Pavla: "Svoje upanje smo naslonili na živega Boga" (1 Tim 4,10) je za nas postala živa beseda, ki smo jo izkusili na Postnih duhovnih vajah.

Marko Košnik

<<< nazaj